Ko skrivnosti odklenka

Masovno razkritje – kaj razkritje, razkrinkanje – poslov ene največjih svetovnih družb za registracijo podjetij v davčnih oazah Mossack Fonseca, ki je v časnike, na televizije in splet pljusknilo, ko tole berete, ni bilo prvo. Pod taktirko mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJI) so takšna razkritja v preteklih letih že zamajala brezprizivni status davčnih oaz. Celo najbolj ugledne med njimi, Luksemburga.

Tokratno razkritje je največje v zgodovini novinarstva in žvižgaštva. Kar 11,5 milijona dokumentov je bilo eno leto na voljo 376 novinarjem iz 76 držav, da so iz njih izvlekli vse tisto, o čemer so bili mnogi prepričani, da bo ostalo oblastem skrito. Tako so novinarji opetnajstili na tisoče tistih, ki so za svojo anonimnost pošteno plačali varuhom skrivnosti – družbi Mossack Fonseca ali njenim posrednikom.

Opetnajstenje je bilo v javnem interesu.

Golo dejstvo, da ima nekdo v davčni oazi podjetje, sicer ne pomeni, da je kriminalec. Seveda obstaja razlika med davčno utajo in davčnim načrtovanjem, a prav tako obstaja razlika v interpretaciji te razlike. Prva je neizpodbitno kaznivo dejanje. Drugo pa je za nekatere legitimno, za druge pač ne.

Za tretje je zadeva veliko bolj preprosta. Če poslujete v Panami, boste tam odprli podjetje. Če v Panami ne poslujete, je odprtje podjetja v tej davčni oazi najbrž namenjeno osebnemu okoriščanju, medtem ko vas doma ujčka državni proračun, napolnjen z davki drugih davkoplačevalcev.

Prav nihče pa tega, ali gre za okoriščanje na račun drugih, ne more preveriti, dokler je vaše podjetje skrito za profesionalnimi direktorji in družbeniki. Morali bi biti res velika in pokvarjena riba, da bi organom pregona – morda! – uspelo pridobiti podatke o vašem podjetju v tropskem raju.

Treba se bo odločiti o stopnji tolerance do brezmejnosti davčnih oaz.

Novinarji s(m)o se že odločili. Stopnja je ničelna.