Ko za hip vidimo, razumemo več
Vrnil sem se iz tujine domov/in se naslonil ob bok gozdov,/nad vsemi rodovi se dani,/vse se prebuja, da zaživi,/a narod, narod, narod? // Molči, je v pesmi Balada o narodu zapisal Srečko Kosovel, pesniški genij in neomajni humanist, ki je z enako jasnostjo gledal tako v krošnje kraških borov kot v korenine človeške duše, v – še danes, še vedno – trohneče temelje Evrope. V ponedeljek je minilo 120 let od njegovega rojstva in v Sežani so dan prvič praznovali kot občinski kulturni praznik. »Poznamo ga kot konstruktivista, obenem pa tudi kot globokega misleca, humanista. Človeka, ki je umrl izjemno mlad, ampak ne glede na to nam njegove pesmi še vedno sporočajo univerzalno sporočilo, kako se spopadati in živeti v svetu ter ostati velik človek,« je dejala ministrica za kulturo Asta Vrečko.
Vstopati v poezijo skozi pisanje ali branje namreč pomeni vstopati v kolektivno, v tisto, kar presega vsako in vsakega izmed nas, kar nas kot nevidna nit veže skozi zgodovino, skozi pozabo in prek nje. Toda poezija ni le prostor, kjer se razmahne naše izkustvo, temveč tudi prostor naše človečnosti, najboljšega, kar lahko damo, najboljšega, česar smo zmožni. Je prostor, ki nas ob banalnosti in cinizmu ter razčlovečenju in razdoru opominja, da smo zmožni tudi drugega, boljšega, da obstajata preudarnost in milost, da je pomembno govoriti, a prav tako tudi molčati.
»Brati pesmi pomeni vstopati v odrešujočo bližino resničnega, kjer smo soočeni z grozo in smrtjo, z neskončno tišino, a tudi z lepoto, ki je 'strahotnega ravno še znosni začetek',« je v poslanici Društva slovenskih pisateljev ob današnjem svetovnem dnevu poezije zapisala pesnica Veronika Dintinjana. Dan, ki ga po svetu praznujemo že od leta 1999, tako ni le poklon besedi in tistim, ki v njej ustvarjajo in bivajo, temveč tudi poklon njeni tihi moči, ki nam, kot piše pesnica, »lahko podari nekaj presenetljivega: vdahnemo besede, izdahnemo izkušnjo. Besede nekoga drugega se nas dotaknejo, povzročijo spremembo, za hip morda tudi mi vidimo, razumemo več. Spregovorijo skozi naše telo, našo zavest, spomin, našo povezanost z nečim, kar je za trenutek več kot mi sami, ozvočijo nam naš krhki, skupni svet.«
