Kolateralna škoda

V Združenih državah Amerike so neželeni dogodki, povezani z zdravljenjem z zdravili, med najpogostejšimi krivci za umrljivost. Že leta 2000 so tamkaj stroške, povezane s tovrstnimi zapleti, ocenili na 177 milijard dolarjev. Po vključitvi kliničnih farmacevtov v bolnišnične zdravstvene time pa so zelo hitro ugotovili, da se je umrljivost pacientov zmanjšala za skoraj polovico, v podobnem deležu se je skrajšal tudi čas bivanja v bolnišnici. Izračunali so, da prav vsak dolar, ki ga plačajo kliničnemu farmacevtu, prinese za več kot 4,8 dolarja prihranka pri stroških zdravljenja.

In takšno izkustvo se pojavlja in ponavlja v kateri koli državi sveta. Zato raziskovalci in poznavalci (klinične) farmacije vedno znova opozarjajo, kako nujna pri zagotavljanju varne in učinkovite terapije in s tem dobrega za bolnika sta timsko (so)delovanje in interdisciplinarni pristop.

Pri nas farmacevti na to nujo v sistemu, ki je kadrovsko zdesetkan na različnih področjih – pri farmacevtih, lekarniških in kliničnih, prav nič manj kot pri zdravnikih – opozarjajo že leta. Zgodi pa se nič. Nič takšnega, kar bi, dokazano, pripomoglo k večji kakovosti, učinkovitosti in varnosti zdravljenja pa tudi k prihrankom, seveda.

Na Švedskem pa so, nasprotno, pred nekaj leti z raziskavo, v katero so vključili 89 lekarn, potrdili vrednost farmacevtovega ukrepanja. Izsledki so bili nadvse povedni: 68 odstotkov intervencij je pripomoglo k boljšim rezultatom zdravljenja, v 32 odstotkih so farmacevti preprečili ali odpravili neželene učinke zdravil, obiski pri osebnem zdravniku so se zmanjšali za 13 odstotkov, delež hospitalizacij se je zmanjšal za tri odstotke. Posledični prihranki (ocenjeni na 358 milijonov evrov) pa so 37-krat presegli izdatke za plačilo osebja v lekarnah. Na določenih ravneh se tovrstne spremembe pripravljajo tudi pri nas (projekt farmacevt svetovalec), a preden bodo polno zaživele, bo minilo še veliko časa.

Po drugi strani pa se zdi, kot da bi se slovenske bolnišnice (razen svetlih izjem) kliničnih farmacevtov še vedno otepale kot nepotrebnega dodatnega stroška, pri katerem je morda nekoliko slabše ali prepogosto ponovljeno zdravljenje le kolateralna škoda skupne bitke za ohranitev vzdržnosti sistema.

Toda takšen razmislek nas ne bo pripeljal daleč. Državna komisija za medicinsko etiko je že pred dvema letoma opozorila na skrb vzbujajoče stanje duha, v katerem naše zdravstvo ne sledi dovolj razvoju klinične farmacije kot stroke, zato tudi znanja teh strokovnjakov ne uporablja dovolj – kljub temu da bi bili klinični farmacevti v veliko pomoč (večinoma) preobremenjenim zdravnikom.

Kot da bi namenoma hoteli izgubiti še tiste lovorike, ki jih je na 20-letni poti zdravstveno-političnega zanemarjanja razvojnih izzivov slovenski medicini še uspelo obdržati v rokah.