Konec dvovladja ali konec vlade

V petek se je tresla koalicija in padala vlada. Premierka Alenka Bratušek je napovedala novo glasovanje o zaupnici, kar trije poslanci PS so prekršili koalicijsko pogodbo in so glasovali proti ministru lastne vlade Gregorju Virantu. Včeraj, le dva dni kasneje, pa so štirje predsedniki strank po vsega treh urah pogovorov za zaprtimi vrati v športnih oblačilih stopili pred kamere in razglasili, da bodo skupaj do konca mandata jeseni prihodnje leto. Iz najvišjih obratov so torej bliskovito preklopili na običajno potovalno hitrost slovenske politike. Ki se neprestano premika z divjimi pospeški, čeprav hkrati nikamor zares ne pride.

Ta preobrat je seveda logičen. Da bo Bratuškova slej ko prej morala po zaupnico, je bilo jasno že nekaj tednov, zlasti pa po padcu nepremičninskega davka. Večje presenečenje je bilo, da je hkrati napovedala začetek konca že več kot leto nerazrešenih sporov v Pozitivni Sloveniji. Ta poteza je seveda smiselna in nujna. Prav dejstvo, da Bratuškova še ni razčistila razmerja z Zoranom Jankovićem in da je stranka po prevzemu vlade ostala politična skupina z dvema voditeljema, je majalo njen položaj v vladi. Zlasti v odnosu do koalicijskih partnerjev. Premierka, ki ni predsednica lastne stranke, je političarka na najvišjem položaju z napako. Prve priložnosti, ki jo je dobila lani jeseni, ni izkoristila. Izvršilni odbor, ki ga vodi prav Bratuškova, je volilni kongres takrat prestavil v nejasno prihodnost. Zdaj skuša popraviti napako, a v bolj zapletenih okoliščinah.

Ni naključje, da so ji včeraj trije predsedniki soglasno izražali podporo. To je bilo v prvi vrsti politično sporočilo pred kongresom PS: če bo na njem zmagal Janković, bo vlada padla. Seveda to ni edina možnost. Janković se lahko umakne in gre na lokalne volitve s svojo listo, ali pa Bratuškova ustanovitelja stranke premaga. Paradoks je, da tudi zadnja, tretja različica ne pomeni nujno, da bo vlada preživela. Če se trije poslanci PS, ki so glasovali proti Virantu in javno izražajo podporo Jankoviću, ne bi sprijaznili z zmago Bratuškove, bi vlada v parlamentu praktično izgubila večino. Koalicija z enim glasom večine ali celo manjšinska vlada pa v sedanjih razmerah ne more preživeti.

Zato je koalicija včeraj nenadoma v rekordnih treh urah našla ukrepe, s katerimi naj bo pokrila primanjkljaj v progračunu in ki čudežno ne posegajo na interesno področje nobene stranke. Seznam je tako ohlapen, da dopušča različne popravke - seveda po tem, ko bo jasno, ali bo vlada obstala. V naslednjih tednih bodo zato vse oči uprte v dogajanje v PS. Če je koalicija že izkazala voljo do preživetja in je izid zaupnice zato vnaprej znan, bo spopad v največji vladni stranki veliko bolj nepredvidljiv in zato krvav. In če članstvo PS večinsko meni, da bi morala političarka, ki vodi vlado, izgubiti boj z ljubljanskim županom, čeprav ga bremenijo sumi kaznivih dejanj in številne preiskave, potem je zagotovo bolje, da to državljanom povedo čim prej.