Konec medenih tednov

Rezultate zadnjega barometra priljubljenosti političnih strank bi lahko najbolje opisali na način, da so se po skoraj štirih mesecih od volitev stvari vrnile na svoje mesto. Ankete, ki so zgolj indikator trenutnega razpoloženja med volivci, namreč kažejo, da se povečuje delež tistih, ki se o strankarski politiki nočejo opredeljevati ali pa se volitev sploh ne bi udeležili. Volitve in predvolilna kampanja za nekaj mesecev sicer vzbudijo pozornost, ko se ljudje tudi bolj opredeljujejo, nato pa se spet umaknejo in ne razmišljajo več o strankah.

Čeprav je to zelo slaba novica za parlamentarne stranke, bi moralo tako hitro izhlapevanje podpore strankam najbolj skrbeti stranko Mira Cerarja. Njegova stranka si je ob nastanku postavila cilj, da bo delovala kot nekakšno ljudsko gibanje, ki bi v javnosti vzbudilo novo državljansko zavest o višjih moralnih in etičnih standardih naše države. Kot je bilo mogoče razumeti Cerarja, je bila njegova želja, da bi stranka zgradila novo upanje med volivci, da pečanje s politiko ne pomeni izključno zadovoljevanja partikularnih interesov, ampak celovito kreiranje in izvajanje javnih politik v splošno korist.

Bolj poglobljena analiza javnih mnenj bi pokazala, da smo imeli v preteklosti povolilne efekte zaupanja v vodilno stranko in vlado z dolgotrajnejšimi učinki, pri Cerarjevi stranki pa se zdi, da je imela ugoden veter le nekaj mesecev. V tem trenutku še ni mogoče trditi, da se volilna podpora že spreminja v ciklonsko neurje, trenutno stanje bi bolje opisovalo zatišje oziroma kot bonaco. SMC je sicer še vedno prva stranka, z veliko prednostjo pred SDS in drugimi strankami, vendar je kljub temu presenetljivo, kako hitro se ji podpora zmanjšuje. Najhuje, kar se ji lahko zgodi, je, da bi SMC začeli ljudje dojemati tako kot druge stranke, v smislu – vsi so isti. Pri podpori vladi, denimo, je trend drsenja od naklonjenosti do umika v srednjo oceno zelo jasen. Od tu do negativnega razpoloženja potem ni več daleč, če se ne zgodi nekaj pomembnega.

Odgovor za to stanje je mogoče iskati v že omenjenem razpoloženju velikega deleža volilnega telesa, ki se pred politiko preprosto umakne in se mogoče zbudi le pred volitvami. Drugi del odgovora za padanje SMC pa se lahko skriva v dejstvu, da premierova stranka do zdaj ni še nič pokazala. Še novinarske konference ni sklicala, na kateri bi pojasnili, kaj mislijo početi z vso to močjo, ki jim je bila začasno podeljena na volitvah. Javnost in mediji trenutno le ugibamo, kaj se vodilnim v vladi in SMC plete po glavah. Zato ne preseneča, da so sindikati v teh dneh tako živčni in na zalogo brusijo nože pred konfliktom. Kmalu bo tudi minilo sto dni od izvolitve vlade, ko naj bi po nepisanem pravilu veljalo premirje, da se nova ekipa lahko spozna s stanjem. Po istem principu se iztekajo medeni tedni tudi za SMC.