Tiskane izdaje
Drugi največji (po)zavarovalniški skupini, Savi Re v zadnjem letu zvezde niso bile naklonjene. Toda bolj kot številke so jim težave povzročali ljudje. Danes je jasno, da se je Sava Re znašla na tarči velikih politično-kapitalskih interesov, kajti postajala je prevelika, premočna in preveč pomembna. Mi pa ne živimo v državi, kjer bi takšne spodbujali. Korporativnim intrigantom je ljubše in bližje metanje polen pod noge.
Da je bil predsednik uprave Zvonko Ivanušič neupravičeno krivdno razrešen, bo slej ko prej razsodilo sodišče ali pa bo to jasno že skozi postopek mediacije. Da Jošt Dolničar kot njegov naslednik ni bil dorasel svoji nalogi, je bilo videti že od samega začetka. Zdaj je s pomočjo svojega vplivnega zaledja tako rekoč na vratih Marko Jazbec, a njegovo poznavanje zavarovalništva je velika uganka.
Potem so tukaj nadzorniki, za katere bi težko rekli, da so se s svojim dosedanjim delom proslavili. Tomažič in Heričeva kajpada modro molčita in ne odgovarjata na vprašanja v zvezi z ACH. Toda ko bo sodišče povedalo svoje, bo nekdo moral prevzeti odgovornost. Čeprav živimo v državi, kjer težo odgovornosti običajno začutijo vsi prej kot odgovorni.
Na jutrišnji skupščini Save Re pa bodo lahko tisti, ki načelo odgovornega korporativnega upravljanja povzdigujejo nad vse drugo, denimo Jamnikovo združenje nadzornikov, praktično pokazali, kako v resnici razumejo odgovornost in vlogo nadzornika. Ne samo da bi se morali bolje pozanimati, kaj je v preteklosti počel Jamnikov adut Gjivoje. Tudi to, da je Heričeva kot nadzornica skupščini zamolčala pomembna dejstva, bi koga moralo skrbeti. V nasprotnem lahko slovenski verziji korporativnega upravljanja dodamo še to, da se zavajanje skupščine ne le ne sankcionira, ampak se celo nagradi z novim mandatom.
