Tiskane izdaje
Delova javnomnenjska meritev o volilni udeležbi na julijskih volitvah utemeljuje strahove, ki smo jih nizali ves čas: udeležba naj bi bila nižja od polovice upravičencev, kar pomeni, da se neproduktivno razmerje utegne spet postaviti med legalnost in legitimnost.
Predsednika države Boruta Pahorja bomo nenehno opozarjali na juho, ki jo je skuhal, in on bo vztrajno trdil, da se nobena ne poje tako vroča, kot se skuha.
V strukturi tistih, ki se volitev nameravajo udeležiti, res prevladuje naravnanost na ostrenje etičnih standardov. Toda nihče ne more spregledati časovno pogojene panike, ki je nastala med strankami, hkrati pa očitno tudi nesorazmerno povečevanje volilne abstinence, kar predčasnosti volitev (kot slabi praksi) dodaja še en element nelegitimnosti.
Drugače povedano: kdor je s temi predčasnimi volitvami taktiziral, je slab taktik, kdor jih je imel za strategijo, je slab strateg. Poglejmo detajle.
Alenka Bratušek, ki je zaradi Zorana Jankovića vse skupaj začela, se zdaj z javnim mnenjem pogaja, ali bo sploh prestopila volilni prag ali ne. Ne dosti na boljšem sta NSi in SLS, ki sta bili skupaj s SDS (v desnem paketu) za julijski termin volitev.
Sama SDS se bo na volitve, kot kaže, podala s predsednikom stranke v zaporu, kar najbrž ni bila prvotna strategija niti Janše niti njegove stranke.
SD, ki se v volilnem projektu združuje z Desusom in Solidarnostjo, in ker je medtem z Dejanom Židanom zamenjala predsednika Igorja Lukšiča, nekako še uspešno rešuje svojo kožo. Toda Židan je v Mostecu za vikend nedvoumno povedal, da sedanje volitve niso v pravem času, čeprav je bilo v kontekstu mogoče razumeti, da je imel v mislih predčasne volitve nasploh in ne le te julija. Prav tako ni mogoče spregledati nezadovoljstva v članstvu SD (na primer v Kopru), kjer poteka pogajalska kuhinja med SD in Solidarnostjo z izvoljivimi okraji.
Vse skupaj spominja na trenja med NSi in SLS na evropskih volitvah. Vpeljava vseh nekdanjih predsednikov stranke in tistih, ki so v njej kdaj kaj pomenili, se kaže kot panična poteza in vse dogajanje v SD nekako ne odtehta nepremišljenosti enega nekdanjega predsednika SD, ki je zdaj predsednik države in se imenuje Borut Pahor.
Kot kaže, se dogaja prav to, česar si udeleženci tega nezrelega političnega procesa niso želeli. Učinki kombinacije javnega mnenja, projekcij, želja in volilne abstinence že živijo svoje lastno življenje in spet se je pokazalo, da so politični akterji kdo ve kolikič zamudili idealno priložnost, da ne storijo ničesar, kajti vse, kar bi se porodilo samo od sebe, bi bilo boljše, kakor to, kar so zmožni zgraditi sami.
Zato najbrž tudi ni naključje, da novi kandidati za vstop v parlament (predvsem Miro Cerar s svojo stranko) zavestno zajemajo ta samodestruktivni vakuum etabliranih strank in od njega profitirajo vse, kar bi jim bilo zaradi kratkih časovnih rokov in pomanjkanja denarja za profesionalne kampanje sicer povsem nedosegljivo. Toda volivci še vedno ne vedo, ali bo to na koncu dobro ali slabo.
