Tiskane izdaje
Položaj pred še enim prelomnim vrhom je dramatičen. Španija in za njo še Ciper sta uradno zaprosila za pomoč, Italija je na muhi finančnih trgov, prihodnost Grčije znotraj območja evra ostaja negotova. Nemčija in Francija glede strategije spopadanja z dolžniško krizo vlečeta vsaksebi. Dve leti in pol po izbruhu krize se zdi, kakor da se razmere samo še slabšajo. Na svetovni ravni se povečuje pritisk na evropsko politiko, naj se končno resno loti dela, saj da časa za kovanje rešitev zmanjkuje.
Območje evra je pred težkimi odločitvami. Voditelji štirih največjih članic denarne unije, ki imajo po novem očitno v rokah škarje in platno, so konec tedna sicer res obljubili 130 milijard evrov za spodbujanje gospodarske rasti in zaposlovanja, a za orjaškim zneskom se skriva bolj ali manj le prelaganje denarja iz sedanjih virov financiranja. Ločnica med logiko severa, po kateri je prava pot le varčevanje, in tistimi v sredozemskem delu stare celine, ki bi za spodbujanje gospodarstva še kopičili dolgove, se poglablja.
Težko je, da je na razpolago čedalje manj instrumentov za bitko s krizo. ECB, ki si je s kršenjem tabujev načela verodostojnost, si bo le težko privoščila še eno takšno operacijo kot pred pol leta, ko je v dveh fazah zalila evropske banke s tisoč milijardami evrov. Kočljiva operacija nakupovanja obveznic kriznih držav, s katero je blažila pritisk nanje, je do nadaljnjega zamrznjena. V takšnih okoliščinah ni čudno, da si je italijanski premier Mario Monti zaželel, da bi njihove papirje kupoval kar evropski rešilni sklad.
Tako so oči uprte v Nemčijo, ki mora, navsezadnje s svojo gospodarsko in politično močjo, jamčiti za evro. Ker so stroški reševanja projekta seveda nižji, kot bi bili stroški njegovega propada, se na koncu ne bo mogla izogniti tveganim, bolečim in dragim odločitvam. Doslej se je na evropski ravni bolj ali manj kupovalo čas. To je bila napačna taktika, saj se je kriza samo še zaostrovala, ne da bi se izkristalizirala pot, po kateri bi se moralo odpraviti območje evra. Še več, nezaupanje med evropskimi državami, razkol sever-jug in medsebojni očitki so se še okrepili.
Čeprav o velikem poku kot odrešitvi za evro še noče govoriti nihče, se za kulisami pripravljajo daljnosežni načrti. Iz same nemške vlade prihajajo sporočila, da gre razvoj Evropske unije v smer, ki bi že kmalu utegnil zahtevati plebiscit, na katerem bi Nemci odločali o svoji novi ustavi. Navsezadnje, če bo iz načrtov razvijanja bančne, fiskalne in politične unije nastala ureditev, v kateri države sploh ne bodo več v celoti odločale o državnem proračunu (potrebovali bi blagoslov Bruslja), bo demokratična zgradba potrebovala drugačne temelje.
Vrh EU bo še ena priložnost za preobrat. Pričakovanja so velika, izpolnjena bodo težko. Na mizi bodo prve zamisli za prihodnje smeri razvoja območja evra. Koliko se bodo države, kakršna je Francija, pripravljene odpovedovati suverenosti na ključnih področjih, je popolnoma negotovo. Enako velja za vse posledice razvpitega zategovanja pasu. Cena, ki jo bomo morali plačati na stari celini, je, da bo Evropska unija z institucionalno krepitvijo območja evra dobila jedro in »preostale«. A že tako so na voljo samo še slabe izbire.
