Koze so volku spet ušle

Danes je začel veljati (še en) zakon, ki bo nasitil volka, koze, vsaj tiste, najdebelejše, pa bodo ostale cele. Še več, verjetno bo volk sit samo formalno, njegovi mladiči se bodo za obed obrisali pod nosom, koze pa se jim bodo muzale izza ograje.

Z novelo o izvršbi in zavarovanju naj bi postopno na plan izbezali lastnike nepremičnin, ki so ustanovili fiktivni zemljiški dolg na svojih nepremičninah, da bi se izognili poplačilu dolga pravim upnikom. Država od njih oziroma od imetnikov zemljiških pisem pričakuje, da se bodo pokorno prijavili, ko bodo njihovo ime izobesili na oglasno desko in dokazali, da teh pisem nimajo v rokah neutemeljeno. Če tega ne bodo storili, bo zemljiško pismo postalo ničvredno in pravi upniki bodo imeli prosto pot do unovčitve terjatev. V teoriji je torej vse lepo in prav. Če izvzamemo drobno dejstvo, da je zakonodajalec več kot deset let, do lanske jeseni, dobičkarjem omogočal izigravanje instituta zemljiškega dolga, ki je sicer lahko dobra alternativa ustanovitvi hipoteke na nepremičnini za vsakega »povprečnega« (beri: poštenega) lastnika nepremičnine. Kaj se je dogajalo? Lastniki – saj verjetno ni treba posebej izpostavljati, kdo izmed njih, kajne? – so na svojih vilah, gradovih, bazenskih veleposestvih in podobnih nepremičninah vzpostavljali zemljiški dolg in zemljiška pisma varno skrivali v sefe ali pa jih brez ustrezne terjatve izročali svojim ženam, bratom, prijateljem v zločinu. Ker je bil zakon napisan tako, da sta samo izročitelj pisma in njegov prejemnik lahko vedela, kdo ga ima, izpodbojno tožbo pa je bilo mogoče vložiti le proti imetniku pisma, pravi upniki niso mogli storiti veliko, čeprav je bilo jasno, da gre za skrivanje premoženja. No, potem so lani jeseni institut zemljiškega dolga ukinili, tik pred tem ga je izkoristilo še več kot 1900 posameznikov, in do danes se ni zgodilo nič.

Razen tega, da se je menda nenadoma precej povečalo število darilnih pogodb, prodaj s pridržkom lastninske pravice, ustanovitev služnosti in kar je še podobnih omejitev. In smo spet tam. Zamašimo eno luknjo, smo vsi ponosni, da nam je uspelo zatreti hudiča, ta pa pogleda iz treh drugih lukenj.

Vse to me spominja na jutranje dogajanje pod mojim oknom. Mama z nekajletnim sinom in hčerjo, ki je pred dnevi naredila prve korake, hiti od doma. Mudi se ji, a hči noče v vrtec. Cepeta, vpije, nato se z vso ihto usede in čaka. Mama in bratec hodita naprej, ugotovi, da ne bo dosegla nič, zato vstane in ju počasi dohiti. A ko je že čisto blizu, se zgodba ponovi. Spet poskuša doseči svoje, vsakič na malo drugačen način, mama pa išče vedno nove in nove poti, da bi malo prepričala, da mora v vrtec. In tako vsak dan. Sin vse to le nemočno opazuje, mamo včasih pocuka za rokav in pravi, da bo spet zamudil pouk. A ne more nič. Ne dolžen ne kriv mora nositi posledice odnosa med mamo, ki poskuša vzpostaviti red, in hčerjo, ki se noče pokoriti. Poleg njega pa tudi stanovalci celotnega naselja, ki ne potrebujejo budilke.