Kratkovidno in narobe

Za vse, ki še vedno mislijo, da se jih begunci, evropska begunska kriza in vojna v neki oddaljeni Siriji ne tičejo, »ker je najprej treba poskrbeti za naše ljudi«, nekaj številk iz Unicefove statistike o posledicah petletne vojne v Siriji za tamkajšnje otroke in njihovo otroštvo. Samo za otroke, torej. Mlajših od pet let, ki še niso videli nič drugega kot bombe vojno in strah, je v Siriji 2,9 milijona. Število sirskih otrok beguncev dosega 2,4 milijona. Število otrok, ki nujno potrebujejo pomoč, 8,4 milijona. Število tistih, ki živijo v hudi revščini, sedem milijonov, ki ne obiskujejo šol, 2,8 milijona, število namerno bombardiranih šol 40, neprimernih za pouk 6000.

Si kdo, tudi če ni ravno pedagog, ob vseh teh milijonih trpečih otrok (Sirija ima oziroma je imela 22 milijonov prebivalcev) še upa reči, da v dijaškem domu ni prostora za štiri sirske sirote? Ker vojna v Siriji ni njegova stvar?

V globaliziranem stoletju množičnih komunikacij in rek beguncev, ki nas tukaj in zdaj zelo konkretno opominjajo, kako majhen je postal svet, bi si bilo kaj bolj kratkovidnega najbrž težko izmisliti. Kajti to, kar se je v Siriji marca 2011 začelo kot posledica »arabske pomladi« in je v petih letih iz upora proti diktatorju Asadu preraslo v krvavo državljansko vojno z zelo brutalnim prepletom vseh mogočih regionalnih konfliktov, v katerih prednjačijo Saudska Arabija, Iran in Turčija, že dolgo ni več zgolj regionalna, kaj šele lokalna vojna. Čeznjo je namreč treba povezniti ameriški konflikt z Rusijo, ki proti volji Zahoda z vojaškimi posredovanji spet išče svoje mesto na svetovnem odru, vse skupaj pa zabeliti z Islamsko državo (IS) in mednarodnim terorizmom, ki ga zelo dobro občuti tudi Evropa, za krono pa je treba dodati še muslimansko versko vojno med dvema različnima interpretacijama islama.

Formalno imamo torej spopad na treh ravneh, na lokalni (državni), regionalni (Bližnji vhod) in mednarodni (Svet), če upoštevamo še vse ostre konflikte posredno in od zunaj vpletenih regionalnih in svetovnih vojaških sil, pa smo tako rekoč že na robu oboroženega spopada tudi med najmočnejšimi vojaškimi akterji sodobnega sveta. Turška, torej Natova oziroma zahodna sestrelitev ruskega bojnega letala je bila zelo resno svarilo, kako hitro zadeve lahko uidejo čez rob.

Kdor se dela, da vsega tega ne vidi, zraven pa noče nič slišati o tem, da je bil s svojo pomočjo Bushu mlajšemu tudi sam med povzročitelji današnjega sirsko-iraškega kaosa (čeprav zgolj z nekaj vojaškimi inštruktorji), ni le humanitarno slep za trpljenje civilnega prebivalstva in otrok, ampak mu manjka tudi občutek za svetovno varnost. Kajti v spopadu na sirskih tleh ne gre le za to, kot je pred časom zapisal nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer, čigave bližnjevzhodne »zaveznice« bodo ob boljši vojaški podpori svetovnih akterjev prevladale, ampak kateri islam bo zmagal. Zato vprašanje, kako je Evropa, ki druge moči nima, pripravljena ravnati s svojimi muslimani in nesrečnimi prišleki, kot z enakopravnimi državljani, ki jim pripadajo vse pravice, ali kot s sovražniki, sploh ni nepomembno.