Kresnik in kresničke

Delovi literarni nagradi kresnik je, skupaj s prireditvijo Kresnik, uspelo, da je v slovensko literarno življenje vnesla živahnost, pričakovanje, celo nemir. Postala je, to se lahko reče, poleg Prešernovih nagrad in filmskega festivala Liffe, najbolj množičen posamični dogodek slovenskega kulturnega obredja. Beseda je ustrezna toliko bolj, ker se Kresnik od začetka, ta pa sega triindvajset let nazaj, vzpostavlja kot etnološko in mitološko obarvana prireditev. Na roke ji gresta čas in lokacija. Čas je poletni solsticij, šentjanževo, najdaljši dan in najkrajša noč, kres, čas kresnic in kresničk, lokacija pa je ljubljanski Rožnik, najljubši mestni hrib, na katerem je nekoč živel »največji slovenski pisatelj«.

Tako kot imajo Francozi za roman Goncourtovo in Angleži Bookerjevo nagrado, obe se podeljujeta jeseni, imamo mi junija kresnika. Vse tri so močne usmerjevalke pozornosti k literaturi. Toda od tod naprej je naša zgodba močno drugačna. Če sta Goncourt in Booker znanilca literarne slave in z njo povezane potisočerjene naklade, naš kresnik res prinese nekaj malega slave, tiskarski stroji pa se zaradi njega ne zavrtijo niti enkrat več.

Kresnik je »romantika« za eno noč in še kakšen dan, potem pa je tu znova trda realnost, v kateri so naklade nizke, pisatelji slabo plačani in bralci vedno bolj priklopljeni na angleško pisane elektronske knjige. Glede na to, da grozi še potop knjigarniške mreže in da je prihodnost slovenske literature na elektronskih nosilcih negotova, je kulturna fešta na Rožniku, ki jo vsa leta pripravlja naša časopisna hiša, pogumen poskus, kako zlati vek podaljšati v silicijevo ero – in pri tem morda celo uspeti.