Krivosodje in šampanjec

Ironijo pravnega dogajanja pri nas bi lahko ponazorili takole: z uradno razglasitvijo zastaranja sodnih zadev v primeru Patria smo končno dobili sodbo, s katero s(m)o nezadovoljni vsi brez izjeme. Tisti, ki so se zavzemali za to, da bi bilo pravici zadoščeno zato, ker pravici ni bilo zadoščeno. Tožilstvo zato, ker si je prizadevalo za obsodbo Ivana Črnkoviča, Antona Krkoviča in Janeza Janšo, pa tega ni doseglo. Demokratična javnost zato, ker je pričakovala, da se bo neposredno v zvezi s kriminalnimi dejanji za merodajnega izkazalo načelo neposredne zakonitosti, pa se je v obliki varstva zakonitosti postopkov izkazalo le za njegov alibi. In končno so s sodbo, vsaj tako pravijo, nezadovoljni tudi obsojeni, ki so zdaj razbremenjeni krivde. Janez Janša je na twitterju celo zapisal, da se je s tem razblinil »veliki pok iz Murgel«, sledile in predhodile pa so interpretacije njegovih tovarišev, da je za vse to odgovorno »krivosodje«. V luči tega spoznanja je Odbor 2014 več mesecev pred sodiščem izvajal pritisk na sodnico, tožilstvo in na javnost. Je Janšo formalne krivde res razbremenilo krivosodje?

Gre za argumente, ki v ničemer ne vzdržijo. Tako imenovano krivosodje je namreč pravnomočno obsojenim ravnalo v korist, in čeprav je zadeva opuščena zaradi zastaralnih rokov, si je javnost v vseh teh letih lahko ustvarila kompetentno mnenje, ali so obsojeni očitano dejanje dejansko storili ali ne. Pravzaprav je ironija prav v tem, da njihova formalna nedolžnost ne temelji na (ne)storjenem dejanju, temveč na nekorektnosti pravne procedure. To dejansko je problem delujoče države. Ne more pa biti razlog, da bi zaradi neuspešno izpeljanega procesa omalovaževali ves pravosodni sistem, še manj, da bi ga zaradi tega razglasili za krivosodje. Táko žaljivo oblaganje sodišč in pravosodnega sistema je v letu 2015 le privilegij ljudi, ki so danes ob odločitvi okrajne sodnice Tanje Lombar Jenko odpirali šampanjce. Razumni ljudje še naprej spoštujejo načelo vladavine prava.