Krvosesi in hijene

Trener odbojkarjev ACH Volleyja Luka Slabe je vso turbulentno sezono, v kateri je njegova barka neštetokrat trčila v čeri, a – čeprav preluknjana – vztrajno nadaljevala nemirno plovbo, modro molčal. Korektno je, pa če je dobival zasluženo plačo ali ne, opravil svoje delo, enako kot sleherni od fantov v igralskem kadru. Že prvo minuto po koncu sezone pa se mu je razvezal jezik, padale so težke besede, kakršnih od njega ne bi pričakovali. Tudi, denimo, o krvosesih in hijenah. Potrdil je vse, kar se je med sezono pletlo po medijih, uradno pa ni potrdil nihče iz kluba: da je bil ljubljanski kolektiv že tik pred kolapsom, da je dihal na škrge in preživel (morda zgolj podaljšal agonijo) le po zaslugi dobre volje trenerja in igralcev, ki so bili pripravljeni vztrajati za kikiriki.

Kakšna bo prihodnost kluba, ki je slovenski odbojki dal toliko kot nihče pred njim, ni trenutno jasno nikomur. Sonja Gole, prva dama skupine ACH in Adrie Mobila, je neizprosna pri zapiranju pipice klubu, ki »naj si poišče druge vire financiranja.« Kar pomeni, da bo vse odvisno od iznajdljivosti vodstva ljubljanskega kolektiva, ki lahko potencialnim sponzorjem ponudi rezultate, a po drugi strani tudi prazne tribune. Ko se je v osrčju Gorenjske rojeno in vzgojeno dete preselilo v – za ekipne športe negostoljubno – metropolo, je izgubilo bistvo, lokalno identiteto, navijaško podporo, padlo je torej v okolje, ki mu je za razvoj in napredek ekipnega športa prav figo mar. Ko so »krvosesi in hijene« streljali strupene puščice z vseh strani, ni imelo nikogar, ki bi ga v javnosti branil, saj ni bilo žive duše, ki bi temu precej umetno skrpanemu kolektivu z iskrico v očeh rekla »moj klub«.

Luka Slabe ima torej vsega dosti. V takšnih razmerah se, razumljivo, ne gre več. Navsezadnje ima, kar poudarja tudi sam, mlado družino, ki ga potrebuje kot moža in očka, ne pa kot živčno razvalino. Če bo dejansko iskal novega delodajalca, mu iz vsega srca privoščim klub v finančno stabilnem okolju, kjer bo lahko delal neobremenjeno, sproščeno. V tem je res mojster. Fantastično je, kar je dosegel v Kamniku in predvsem v Kropi, kjer ni čutil nikakršnega pritiska ne uprave, ne navijačev, ne sponzorjev, ne medijev, ne igralcev, ne staršev igralcev, ne širše javnosti. Po selitvi na klop ACH Volleyja in reprezentance se je vse spremenilo. Pritisk je ogromen, z njim se ne spopada najbolje. Sedma sila si je enotna, da je postal drug človek – nič več tako prijazen, ustrežljiv, vsem všečen, takšen torej, da bi ga imela vsaka mama za sina.

Vsem simpatijam do Panvite Pomgrada navkljub je deseti zaporedni naslov državnega prvaka za ACH Volley dobrodošel vsaj iz dveh vidikov: prvič, ker je verjetnost preživetja kluba s tem spet malce večja, in drugič, ker je ljubljanski kolektiv ta hip vendarle edini, ki lahko (spodobno) nastopa v ligi prvakov. Mesto med evropsko elito ima Slovenija zagotovljeno, le zasesti ga je še treba. Brez ACH Volleyja ga ne bo mogoče. Še dolgo.