Tiskane izdaje
Štiriinšestdeset let je bila zagorska lesna industrija pojem razvoja in zdravega gospodarstva. Leta 1960 se je tedaj še Lesnopredelovalno podjetje odločilo, da poslovno tvega: klasiko slovenskih kuhinj, kredenco, je kot prvo v "stari" državi zamenjalo z visečimi in sestavljivimi elementi, "doma" iz švedske pokrajine Sveland. Po njej so si nadeli tudi ime in osvojili srca gospodinj v 25 državah.
Zdaj se je v njihov les zavrtal črv, ki se mu reče državna pomoč: 1,4 milijona bo Svea dobila za pripravo programa prestrukturiranja takoj, če bo izpolnila pogoje, ki ji jih je kot nova večinska lastnica postavila država, pa še 3,6 milijona. Svoje lastniške deleže so državnemu Sodu "brezplačno in brezpogojno", kot je država zahtevala, odstopili dosedanji lastniki, med njimi tudi zasavska razvojna agencija RCR, ki je v lastniški strukturi pristala leta 2011.
V reševanje Svee se je vključila tudi "visoka" politika. V isti sapi, ko je podprla pomoč za ljudi - ne lastnike, kot je poudarila -, je že tudi zahtevala brskanje po preteklosti in kazen za krivdo neuspeha. Še prej je v eter plasirala nepreverjene številke in z njimi lastnike Svee pribila na križ, češ da imajo na računu milijon in pol - pa naj jo rešujejo. V javnem pismu so ti potem reševali predvsem svoje dobro ime. Milijonov nimajo, pravijo v RCR. Nepravilnosti, izčrpavanje in kazniva dejanja, če kje so, pa naj politika obravnava ločeno od razvojnega in socialnega bistva podjetij.
Zgodba o Svei ni le zgodba o njenem (za zdaj) uspešnem reševanju. Je tudi zgodba o različnih vatlih, ki jih ima za reševanje družb v stiski - politika. Ki se, ko ji to ustreza, vselej skrije za imenom "država". Zato se zdi, da so državne pomoči v resnici - politične. Ker si v njihovi senci vselej kdo nabira točk za prihodnost in s prenašanjem umazanih vaških novic v mesto poravnava stare zamere. Vselej je žalostno, ko se v velikih zgodbah pojavijo sledi lokalnih zdrah malih akterjev, ki se gredo visoko politiko.
To delavcev, čigar delovna mesta so se znašla na tehtnici, ne zanima. Prav tako ne, kako je mogoče, da jim želi gospodarski minister dati denar, finančni pa ne, ko pa sta oba del - ene politike. Ne zanima jih, da imata vsak svoj vrtiček, ki ga obdelujeta in da gospodarski resor brez finančnega "backgrounda" nič ne velja.
Sveini delavci, trpežni kot material, od katerega so doslej dostojno živeli, so vest o prihodu nove lastnice države sprejeli molče. Vsem je jasno, da poslej v Svei in v tovarni Gaber v Starem trgu, ki so jo pripojili leta 1996, ne bo več kruha za vse. Kakšnih petdeset jih bo moralo oditi. Mnogi imajo doma, hvala bogu, gozd, gozdu in lesu pa sta politika in država z akcijskim načrtom do leta 2020 napovedali lep(š)e čase ...
Mnogo težji prihajajo za vodilne v Svei. Če podjetja ne "počistijo", na dvorišče ne pripeljejo hlodovine in če žaga kmalu ne zapoje, bo pomoč kratke sape, predvsem pa: drugega dela pomoči ne bo.
