Tiskane izdaje
Dve desetletji sta minili od zadnjega slovenskega uradnega predsedniškega obiska za vatikanskim obzidjem. Kar nekaj delovnih obiskov je bilo vmes. Tudi kakšna hladna prha, da bi na Slovenskem vedeli, kam po njihovem sodimo in koliko nas v resnici cenijo, koliko na odnos do nas vplivajo njihovi kadri našega rodu. Strogost so trenirali prav na sedanjem slovenskem predsedniku, ko je bil še premier. Na koncu pa se je vse nekako uredilo. Po dveh desetletjih je bil slovenski predsednik spet v Rimu, na Vatikanskem griču, uradno, z vsemi častmi. In papež je bil ljubezniv, je povedal gost.
Vmes se je dogajalo marsikaj. Dolgo je trajalo veliko navdušenje nad tistim nepozabnim »Papež ma' vas rad!«, ki ga je izrekel Karol Wojtyla, zdaj sveti Janez Pavel II. Dobili smo tudi kardinala z visokim položajem v rimski kuriji.
Idilo med Ljubljano in Vatikanom so večkrat odrinile na stran druge stvari. Predvsem gmotne zahteve in opominjanje, da si Cerkev zasluži kaj več za svoje šole, poleg srednjih tudi osnovne šole in vrtce. Pa vojaško duhovno oskrbo tudi. Ljubljana se je nemarno slabo izkazala z neverjetnim zavlačevanjem, ko je šlo za odpiranje nunciature, sedeža vatikanskega veleposlaništva. Hiša, ki nazadnje le stoji pod grajskim gričem v Ljubljani, pomeni veliko več kot navadno ambasado, ki zastopa tujo državo. Tam je središče, ki odloča o vatikanskem kadrovanju na slovenskih tleh. Od tam v Rim sporočijo imena za najvišje položaje, tam tudi prišepnejo, koga je treba kaznovati, če se zgodi »božji krah«. Nobena cerkvena skupnost v nobeni državi ni doživela kazni, kakršno je slovenska. Štiri nadškofe so odstavili, potem pa dolgo pustili prazne sedeže.
Ko je bil te dni slovenski predsednik v Vatikanu, se je po pogovorih s papežem zdelo, da sta se pogovarjala enako ali podobno misleča. O sodelovanju dveh držav, katerih stališča so sorodna. Sprava, sožitje in mir. In prav o vseh vprašanjih se je mogoče pogovarjati, nič ni nedotakljivega.
Bolj konkretno je bilo pri državnem tajniku, ki pove, kar je treba in mu ni treba saditi rožic. Njemu je tudi mogoče naravnost povedati, da ima Slovenija svojo ustavo. Cerkev, ki je tudi država s sedežem v Vatikanu, je ločena od naše države. Prav nič enopomensko ni mogoče ocenjevati dogajanja med tistim delom Rima, kjer ima na Vatikanskem griču Cerkev svojo svetovno prestolnico, in Slovenijo, ki je znotraj vsaj tako razklana, kakor je Cerkev, še posebno odkar jo vodi Frančišek.
Ko papež govori o spravi, misli zares. Za spravo sta potrebna dva, sposobna odpuščanja. Tudi o beguncih in revežih misli resno, pa pri tem komaj najde somišljenike med podrejenimi. Njegova izpostava na slovenskih tleh včasih ravna, kot da ne spada pod papeško streho. V drugih deželah, ki so bile svojčas vzhodno od železne zavese, je še malo huje, tam se mu odkrito upirajo.
Želeti je, da bi papež res prišel k nam. V Stično, denimo, med mlade katolike, da bi jim razložil svet. Pa tudi med druge Slovence, ki tako težko doumejo njegove besede o spravi, sožitju in miru.
