Lov na oktober

Bila je lekcija iz srede oktobra, bilo je lani, toda pred njo si oglejmo aktualno javno mnenje. Po danes objavljeni anketi plebiscitarna večina Slovencev meni, da bi se iz aktivne politike morala umakniti dva markantna politika, Janković in Janša, utemeljitelja največje vladne in največje opozicijske stranke. Nauk ljudskega mnenja: nič na zemlji ni večno, in če blagostanje ne more obstati, tudi v politiki nihče ne more biti nezamenljiv.

Bilo je proti sredi oktobra 2008. V nacional(istič)no okostje tradicionalnega sovraštva med koroškimi Avstrijci in Slovenci (ki so tudi Avstrijci) je treščila vest, da je v nočni prometni nesreči ranam podlegel koroški deželni glavar Jörg Haider. Ko je železo v žerjavici in ko žari konica meča, se zdi, da so netilci nacionalnega spora (ali utemeljevalci družbenega konflikta) nesmrtni in večni. Dogodek navadno pride tiho in pritajeno, kriza, prav tako »prometna« nesreča, ki je spodnesla Slovenijo, je prepričljiv dokaz za to.

Lani proti sredi oktobra, torej, je Zoran Janković zabrusil takratnemu premieru Janši, naj se umakne s položaja, če ne zna voditi države. To je bila neposredna in užaljena reakcija na Janšev intervju (10. oktobra 2012) na nacionalni televiziji, v katerem je ta Jankovića žalil in zatrdil, kako njegova vlada nima alternative ter da tudi v primeru, da bo Slovenija zaprosila za mednarodno pomoč, ne bo odstopila.

Danes, potem ko sta Janković in Janša doživela svojo protikorupcijsko nesrečo, je v javnem mnenju vse videti drugače. Šef vlade ni niti prvi niti drugi. Tudi njuna bitka za oblast je videti zelo hektična. Prav mogoče je, da bi bil, če bi bil seveda še živ, v podobnih težavah tudi Jörg Haider. Primerjave s Silviem Berlusconijem smo tudi že naredili in zdi se, da imata čas in vsesplošno socialno (globalno) okolje veliko opraviti s trendi, ki se okrog takih ljudi organizirajo v serijo zanje bolj kakor ne neprijetnih dogodkov.

V nedeljo je bila obletnica znamenitega črnega »petka trinajstega« oktobra 1307, ko je korumpirani kralj Filip Lepi dal ukiniti in pobiti viteze templjarje. Bili naj bi država v državi in ukvarjali naj bi se s krivoverstvom, v resnici je šlo za to, da je imel Filip pri njih veliko dolgov, ki se jih je rešil s krvjo, oblastjo, vulgarno močjo, s politično manipulacijo, s smrtjo ljudi, ki so imeli moč znanja. Tu so bili zametki renesanse.

Na koncu narobe peljanih hektičnih zgodb argumenti praviloma pridejo v roke takih ali drugačnih revolucionarjev, ki poskrbijo za nadaljnje spremembe. Janković je lani dejal nekako tole: Prišel bo čas, ko se bo narod dvignil. Računal je, da proti Janši, ni pa vedel, da se bo znašel v istem paketu nezaželenih. Proti koncu oktobra 1917 je bila oktobrska revolucija in od njenih dolgoročnih posledic je Slovenija živela vse tja do 1991. Zdaj spet sedi na istem vlaku, na katerem slovenski Strelnikov iz filma dr. Živago razvija svojo zastavo.

Oktobrska zgodba Slovenije je tu in javno mnenje hoče spremembe. V resnici tudi spremembe hočejo javno mnenje in glede tega Slovenija nima več nobene izbire. Recimo, da je to dobro.