Tiskane izdaje
Predsednik Barack Obama si ni mogel najti primernejšega trenutka za odhod v Afriko. Medtem ko so zavezniki v Evropi zaripli od svetohlinske jeze, ker zdaj uradno vemo, da ameriška vohunska mreža zbira podatke o vseh, prijateljih in nasprotnikih, Afrika ni bila slabe volje zaradi preveč Združenih držav, ampak zaradi premalo.
Čeprav se je prvi temnopolti predsednik v Beli hiši hvalil, da v njegovih žilah teče afriška kri, se je očetove celine doslej skoraj izogibal. Zato so ga tamkajšnji kritiki poimenovali izgubljeni sin. Dejanske vezi z Združenimi državami so v njegovem času sicer postale trdnejše, le da to ni bilo tako jasno opazno kot pri njegovih predhodnikih. In drugi so naredili več, z jasnimi razlogi.
V zadnjem desetletju, ko so po Kitajski rasla bleščeča milijonska mesta, je cena surovin poletela proti nebu, vlagatelji pa so začeli iskati nove vire. Trgovina med Afriko in Kitajsko se je v desetletju povečala z desetih na dvesto milijard dolarjev in je dvakrat višja od ameriške. Prihajajo tudi Brazilija, Indija, Turčija, vračajo se nekdanji evropski kolonialni gospodarji. Afrika ima tretjino vseh svetovnih zalog surovin.
Če so Američani zaspali pri poslovnih povezavah, so vojaško daleč najvplivnejša država. Pentagon je ob podaljševanju seznama skrajnih (islamskih) skupin z afriškimi koreninami celino prepredel z vzletišči za brezpilotna letala. Poleg tega letos na črni celini deluje približno 3000 ameriških vojaških inštruktorjev, več kot kdajkoli prej.
Vpliv širi tudi diplomacija, z vse obsežnejšo mrežo predstavništev, s katerimi zastopniki Washingtona lezejo v posteljo z lokalnimi elitami. Vendar mnogi menijo, da Združene države ne uveljavljajo zgolj svojih interesov, ampak tudi demokracijo. Bile so babica ob rojstvu Južnega Sudana, Gvinejo in Slonokoščeno obalo so uspešno popeljale z roba grozeče vojne. Včasih jim spodleti, kot je bil vojaški udar v Maliju, ki je zamajal državo in odprl vrata islamskim skrajnežem. Vodil ga je stotnik, izšolan v ZDA.
Po prihodu Obame so ZDA zaostrile merila do afriških sogovornikov. Tako je Ruanda izgubila vojaško pomoč zaradi vpletanja v sosednjo Demokratično republiko Kongo, čeprav država velja za eno stabilnejših in gospodarsko uspešnih. Tokratna turneja je bila zaušnica očetovi Keniji, izognil se ji je, ker so izvolili predsednika, ki ga išče Mednarodno kazensko sodišče v Haagu. Ni pomagalo, da so datum Obamove prve volilne zmage v ZDA razglasili za državni praznik.
Ameriška delegacija je bila prepredena z več sto poslovneži, ki naj bi pospešili gospodarske tokove, Obamovo darilo je sedem milijard dolarjev vreden program za gradnjo elektrarn. Toda tako kot je poslavljanje Nelsona Mandele zasenčilo obisk, za zdaj v temi in brez odziva ostaja obljuba o elektrifikaciji. Izgubljeni sin se bo moral še precej potruditi, da si ga na celini prednikov ne bodo zapomnili le po smrti z neba.
