Magna ja, Luka ne

Vlada si je z učinkovitim vodenjem projekta Magna naredila medvedjo uslugo. Dokazala je, da za gospodarsko obetaven projekt lahko poskrbi z zvrhano mero učinkovitosti. Če hoče.

Če se pri Magni da, zakaj se pri najmanj toliko strateških projektih v Luki Koper, pri podaljšanju pomola in drugem tiru, ne da? V ureditev kontejnerskega pomola bi Luka rada (sama, brez državne pomoči) vložila 235 milijonov evrov (Magna v prvo fazo vlaga okoli 140 milijonov). Na vprašanje, zakaj je pri Magni volja, pri Luki Koper pa je ni, ministrstvo za infrastrukturo ravnodušno odgovarja, da nima formalnih pristojnosti pri izdaji okoljevarstvenih soglasij in da pričakuje, da bo Luka čim prej našla z občino obojestransko sprejemljivo rešitev. Ministrstvo Petra Gašperšiča pozablja, kaj piše v koncesijski pogodbi, podpisani z Luko že pred desetimi leti: »Če pride do spora ali nesoglasja med koncesionarjem in lokalno skupnostjo, se koncedent (država) zavezuje posredovati v tem sporu in skuša doseči mirno rešitev spora ...«

Ministrstvo za okolje je zavrnilo pritožbo občine Koper na izdano okoljevarstveno soglasje, toda župan Boris Popovič ima še polno vrečo polen, ki jih lahko meče v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja za kontejnerski terminal. Tudi država bi morala seštevati, koliko milijonov izgubljenih priložnosti gre v nič zaradi trdno odločenega lokalnega prvaka, da mora Luka obvezno sponzorirati nogometni klub, kaj vse mora ta plačevati občini in kdo bi moral pristanišče voditi. Ironično, v vlogi predsedniškega kandidata isti Boris Popovič javnost prepričuje, da je on edina sprememba in da lahko samo on zagotovi učinkovito državo.

Največjo odgovornost v tem primeru pa nosi Cerarjeva vlada, ki je, kot kaže, lahko učinkovita, če hoče. Tujemu podjetju (in tujemu lastniku) lahko zelo hitro zagotovi vse administrativne pogoje, mu celo prispeva 19 milijonov evrov, medtem ko pri lastnem podjetju le opazuje, kako se vaški petelini ravsajo. Zgodovina ne pritrjuje, da bi bilo z drugim vodstvom v Luki lahko kaj bistveno drugače. Večina vodstev pristaniškega podjetja je imela težave s podporo tako državne kot lokalne oblasti. Še najbolj »drugače« je delovala uprava Roberta Časarja, ki je bila v odličnih odnosih s Popovičem. A zdaj vemo, da se niti ta formula ni obnesla. Vsak normalen predsednik uprave bi se iz takega kaosa že zdavnaj umaknil, ker je Luka verjetno unikum v svetu, da mesto in država nagajata svojemu pristanišču?

Enako se dogaja z drugim tirom. Pol leta izgubljenega časa za referendum o zakonu ni prav nič približalo začetka gradnje drugega tira. Na poti do izvedbe je še milijon korakov. In pri vsakem je sto razlogov, da je treba postopek gradnje podaljšati. Trenutno so krivi kandidati za pripravljalna dela, tudi razpisa za izdelavo projektov PZI še ni bilo in niti osnutka pogodbe sodelovanja z Madžari še ni. Madžari bodo tako priročna priložnost za novo zavlačevanje. Magna, Luka Koper in drugi tir so lep primer, ki kaže, kdo, kdaj in kaj zares hoče. In česa noče.