Manj naukov iz Bruslja

Minister Mramor je v sredo v Portorožu povedal, da »je zelo zadovoljen« s priporočili, ki so nam jih ta dan poslali z evropske komisije in s to izjavo verjetno postal prvi slovenski finančni minister, ki je navdušen nad bruseljskimi nasveti, kako naj ukrepamo na zahtevni proračunski in reformni fronti. Pa omenjene občutke lahko delimo z ministrom? Bolj ne kot da.

Za vlado je lahko razlog za zadovoljstvo predvsem ta, da je tokrat priporočil manj in so manj politično in finančno naporna kot v prejšnjih letih, ko nam je trojka sopla za ovratnik. Pri tem so nas tokrat v Bruslju ob izdaji priporočil tudi nekoliko pohvalili. Priznavajo nam, da smo v zadnjem letu, dveh že delno reformirali trg dela, sprejeli nekatere ukrepe za bolj vzdržen pokojninski sistem, da napredujemo pri privatizaciji, boju proti korupciji itd. Evropska komisija nas pokroviteljsko treplja tudi zaradi napredka pri nekoč najbolj kritični točki, dokapitalizaciji in sanaciji bank. Ob tem, da je bila prav komisija pred dvema letoma s svojim birokratskim diktatom, izborom revizorjev, kot je Oliver Wyman itd., nemalo zaslužna, da se je sanacija naših bank še dodatno zavlekla in bila še dražja, kot bi bilo treba.

Če se zdaj dotaknemo še samih priporočil (zmanjšanje čezmernega primanjkljaja, zdravstvena, pokojninska reforma, minimalna plača, povečanje zaposljivosti, boljše kreditiranje podjetij, zmanjšanje slabih posojil v bankah, strategija in boljše upravljanje SDH, reforma pravosodja itd.) so videti kot reciklaža priporočil, ki so nam jih (že večkrat) spisali v IMF, OECD, EBRD ali pa kar v domačem Umarju.

Če povzamemo: birokratski kolos iz Bruslja nam je po utečenem postopku spet poslal fragmentirana priporočila, kje moramo bolj poprijeti. Cerarjeva vlada bi ravnala državotvorno, če bi jih zmogla, znala ali hotela smiselno postaviti v širši kontekst, recimo tako, da bi za začetek pripravila pametno dolgoročno strategijo razvoja Slovenije, ki je še vedno nimamo. V vsakem primeru bo zdaj hudič v podrobnostih. Najhujša fronta se bo odprla septembra, ko bo treba ob pripravi proračuna »doseči fiskalno prilagoditev v višini 0,6 odstotka BDP za dosego srednjeročnega cilja v letu 2016«. Samo o tej boleči zadevi, težki več sto milijonov evrov, imamo zdaj v vladi vsaj štiri različna mnenja – treh članic koalicije in finančnega ministra. Podobno je pri največji tabu temi te vlade, pokojninski reformi, kjer nas celo nekateri ekonomisti prepričujejo, da je položaj tako dober, da nam še od pet do sedem let ni treba niti s prstom migniti, drugi, vključno z ministrom Mramorjem, pa menijo povsem nasprotno in jim damo prav.

Bi pa ministra, ki kot vrhovni državni uradnik drži roko nad dobro polovico bančnega sistema, ki je v državni lasti, še pocukali za rokav in mu priporočili, naj hitro ukrepa vsaj pri priporočilih, ki narekujejo boljše financiranje manjših in srednjih podjetij ter spremljanje kreditnega tveganja v bankah. Če bo kaj storil samo na tem področju, bo svoje zadovoljstvo z bruseljskimi nasveti lahko delil tudi z nemalo gospodarstveniki.