Maraton v Severni Koreji

Prejšnjo nedeljo je bil za Severno Korejo in predvsem prestolnico Pjongjang prav poseben dan. Medtem ko se je v Londonu 36.000 tekačev pripravljalo na štart enega najbolj prestižnih svetovnih maratonov, je na legendarnem štadionu velikega vodje Kim Il Sunga v severnokorejski prestolnici 70.000 ljudi čakalo na štart prvega maratona, ki je bil odprt tudi za tekače iz tujine.

Na krasen sončen dan se je po skoraj povsem praznih ulicah za tujce sicer bolj ali manj zaprtega ali pa le s skrajno omejenimi »vodenimi ogledi« dostopnega mesta pognalo osemsto tekačev. Petsto domačinov in kar tristo tujcev. Ti so se na enega najbolj nenavadnih maratonov na svetu lahko prijavili prek dveh turističnih agencij iz Pekinga, ki sta specializirani za organizacijo izletov v Severno Korejo. Ponavadi gre za oglede velikih stadionskih prireditev, ki slavijo lik in delo komunistične vladajoče dinastije Sung. Tokrat je bilo drugače. Precej drugače.

Toliko tujcev hkrati v Pjongjang že dolgo ni prišlo. Edini pogoj, ki so ga za udeležbo na maratonu postavili organizatorji, je bil, da prijavljeni niso »profesionalni športniki«. Ob tem je bilo navedenih še nekaj malenkosti, ki so se jih med tekom morali držati tuji maratonci: nikjer se ni smelo videti ameriških in japonskih zastav, imena izdelovalcev športne opreme so morala biti čim manj vidna, tekači pa pri sebi niso smeli imeti ne fotoaparatov ne telefonov.

Dejstvo, da je bilo med prijavljenimi veliko več firbcev kot resnih maratoncev, tudi malo ni pokvarilo odličnega ozračja. Tuji tekači so se lahko prijavili na deset, enaindvajset in dvainštirideset kilometrov. Krajšo razdaljo je bilo treba preteči v poldrugi uri, srednjo v dveh urah in pol, klasični maraton pa v štirih urah. Če tekači tega niso zmogli, so morali sami odstopiti brez iztekom določenega časa: na točkah, kjer so končali svoj tek, so jih z avtobusi pobrali organizatorji. Beri: policisti. Zaradi tega se je kar nekaj počasnejših tekačev prijavilo na krajšo razdaljo. Večer pred tekmo so organizatorji v edini italijanski restavraciji v mestu organizirali tako imenovano testeninko, ki je povsod po svetu del (pred)maratonskih ritualov.

Maraton, ki je bil sicer že sedemindvajseti po vrsti in je posvečen – presenečenje! – proslavi rojstnega dneva očeta Severne Koreje Kim Il Sunga (15. april), je minil brez kakršnih koli težav ali incidentov. Za klasično maratonsko razdaljo je bilo treba po še posebej ozaljšanih avenijah – pot je vodila mimo vseh ključnih revolucionarnih in patriotskih spomenikov – preteči štiri kroge. Tuji tekači iz sedemindvajsetih držav so bili nad utripom v mestu in predvsem nad podporo, ki so je bili, »kot da bi bili olimpijski zmagovalci«, deležni na epskem stadionu ob prihodu v cilj, absolutno navdušeni. Za živahno razpoloženje na nabito polnem štadionu, kjer so se gledalci najbolj zabavali ob poskusih uradnega napovedovalca, da bi pravilno izgovoril imena tujih tekmovalcev, so, kot vedno, poskrbele govorice, da si je zaključek maratona prišel pogledat sam Kim Jong Un, a kot ponavadi je ostalo le pri govoricah.

Med dekleti sta na Mangyongdae Prize International Marathonu, ki bo zagotovo kmalu postal prav poseben maratonski kult, slavili domači dvojčici Kim Hje Gjong in Kim Hje Song. V moški konkurenci je z odličnim časom (2.12.26) prav tako zmagal domačin Park Čol.

Kot dodobra neuravnovešenega tekača me zanima le, kje in kdaj se lahko prijavim za severnokorejski maraton z letnico 2015.