Maratonci in šprinterji
Segrevanje strank pred začetkom predvolilne tekme.
Odpri galerijo
Teza, da je Marjan Šarec prehitro stopil na prizorišče in razkril svoje karte, da bi ponovil uspeh Pozitivne Slovenije in Stranke modernega centra ter zasedel tretjino parlamentarnih sedežev, je verjetno dovolj točna. FOTO: Roman Šipić/Delo
Mantra, da so edina prava anketa volitve, je ponavadi klavrna predvolilna tolažba za tiste stranke, ki nimajo prav veliko možnosti, da se prebijejo v parlament. Tokrat bo verjetno drugače, napovedovanje izida parlamentarnih volitev že dolgo ni bilo tako negotovo kot letos, skoraj zagotovo pa ne bomo priča še tretji reprizi prepričljive zmage novincev, ki stranko ali listo ustanovijo tik pred odprtjem volišč. Kar je vsekakor napredek, princip novih obrazov namreč v temeljih erodira sistem parlamentarne demokracije in onemogoča dolgoročni razvoj profesionalnih političnih kadrov, s tem pa smo obsojeni na večno improvizacijo.
Teza, da je Marjan Šarec prehitro stopil na prizorišče in razkril svoje karte, da bi ponovil uspeh Pozitivne Slovenije in Stranke modernega centra ter zasedel tretjino parlamentarnih sedežev, je verjetno dovolj točna. Blefiranje je sicer prav tako svojevrstna veščina, ki v politiki ni brez pomena, a je kakšnega asa ali vsaj kralja vendarle treba imeti v rokah, samo s pikovimi sedmicami pač ni mogoče zmagovati. Res so na nedavnem kongresu v LMŠ predstavili nekaj bolj konkretnih programskih točk, toda večina ostaja na ravni všečnih formalnosti in pobožnih želja, predvsem pa sta zelo neprepričljiva nabor kandidatov in še zlasti Šarčev izumetničeni, »igralski« slog javnega nastopanja.
SMC zapuščajo poslanci, kar je bilo pričakovano, večina se pač zaveda, da ne bodo ponovno izvoljeni, kar je zgolj še en dokaz, kako jalovo je ustanavljati stranko le za en mandat. Vstop v parlament za Cerarjevo stranko ni dvomljiv, je pa že jasno, da prihodnja štiri leta ne bodo vodili igre; tega se zaveda tudi vodja njihove poslanske skupine Simona Kustec Lipicer in verjetno je bil tudi to vzrok za njeno odločitev, da se iz politike umakne. Karl Erjavec očitno računa na stalne Desusove volivce, ki jih ne bodo omajali niti porazno stanje pokojnin, niti sporna podpora ruskega veleposlanika, niti norčave lastne fotografije, ki jih v zadnjem času objavlja na družbenih omrežjih.
Dejan Židan je v javnih nastopih zelo previden, da ne bi s kakšno nepremišljeno izjavo znižal trenutno solidnega ratinga stranke, enako velja za Levico, ki tako ne računa na koalicijsko sodelovanje in ji povsem zadošča, da zbere dovolj glasov za prestop parlamentarnega praga. Janez Janša je v zadnjih predstavitvah in soočenjih malo manj oster in ciničen, očitno posluša nasvete, da mu to ne bi prineslo veliko glasov za zdaj še neopredeljenih volivcev, Matej Tonin pa poskuša z vehemenco utrditi položaj NSi, ki ne kotira posebej visoko.
In potem je tu še množica starih in novih strank, ki si obetajo, da bodo prepričale vsaj štiri odstotke volivcev. Komu bo to uspelo, je nemogoče napovedati, upati pa je, da bodo volivci v predvolilni tekmi, ki se uradno začne 3. maja, ustrezno pozornost končno namenili tudi maratoncem in ne zgolj na videz bolj atraktivnim šprinterjem.
Teza, da je Marjan Šarec prehitro stopil na prizorišče in razkril svoje karte, da bi ponovil uspeh Pozitivne Slovenije in Stranke modernega centra ter zasedel tretjino parlamentarnih sedežev, je verjetno dovolj točna. Blefiranje je sicer prav tako svojevrstna veščina, ki v politiki ni brez pomena, a je kakšnega asa ali vsaj kralja vendarle treba imeti v rokah, samo s pikovimi sedmicami pač ni mogoče zmagovati. Res so na nedavnem kongresu v LMŠ predstavili nekaj bolj konkretnih programskih točk, toda večina ostaja na ravni všečnih formalnosti in pobožnih želja, predvsem pa sta zelo neprepričljiva nabor kandidatov in še zlasti Šarčev izumetničeni, »igralski« slog javnega nastopanja.
SMC zapuščajo poslanci, kar je bilo pričakovano, večina se pač zaveda, da ne bodo ponovno izvoljeni, kar je zgolj še en dokaz, kako jalovo je ustanavljati stranko le za en mandat. Vstop v parlament za Cerarjevo stranko ni dvomljiv, je pa že jasno, da prihodnja štiri leta ne bodo vodili igre; tega se zaveda tudi vodja njihove poslanske skupine Simona Kustec Lipicer in verjetno je bil tudi to vzrok za njeno odločitev, da se iz politike umakne. Karl Erjavec očitno računa na stalne Desusove volivce, ki jih ne bodo omajali niti porazno stanje pokojnin, niti sporna podpora ruskega veleposlanika, niti norčave lastne fotografije, ki jih v zadnjem času objavlja na družbenih omrežjih.
Dejan Židan je v javnih nastopih zelo previden, da ne bi s kakšno nepremišljeno izjavo znižal trenutno solidnega ratinga stranke, enako velja za Levico, ki tako ne računa na koalicijsko sodelovanje in ji povsem zadošča, da zbere dovolj glasov za prestop parlamentarnega praga. Janez Janša je v zadnjih predstavitvah in soočenjih malo manj oster in ciničen, očitno posluša nasvete, da mu to ne bi prineslo veliko glasov za zdaj še neopredeljenih volivcev, Matej Tonin pa poskuša z vehemenco utrditi položaj NSi, ki ne kotira posebej visoko.
In potem je tu še množica starih in novih strank, ki si obetajo, da bodo prepričale vsaj štiri odstotke volivcev. Komu bo to uspelo, je nemogoče napovedati, upati pa je, da bodo volivci v predvolilni tekmi, ki se uradno začne 3. maja, ustrezno pozornost končno namenili tudi maratoncem in ne zgolj na videz bolj atraktivnim šprinterjem.
Teza, da je Marjan Šarec prehitro stopil na prizorišče in razkril svoje karte, da bi ponovil uspeh Pozitivne Slovenije in Stranke modernega centra ter zasedel tretjino parlamentarnih sedežev, je verjetno dovolj točna. FOTO: Roman Šipić/Delo
