Tiskane izdaje
Nekaterim zdravnikom to, da jim je dopoldne omogočeno delati v javnem zavodu, popoldne pa v zasebni praksi, ni dovolj. V želji po čim večjem in hitrem zaslužku začnejo dvojno vlogo izigravati. Da te v javnem zavodu prej sprejmejo na operacijo, nekaj plačaš zdravniku dvoživki med pregledom v zasebnem zavodu. Tisti, ki ga boli koleno, bo naredil vse, čeprav bo najbrž v finančni stiski napraskal skupaj tistih nekaj deset evrov. O moralnem početju takšnega ravnanja bo z bolečinami težko objektivno presojal, bi pa to morali početi zdravniki oziroma odgovorni za sistem, ki omogoča takšen način preskakovanja čakalnih vrst. A ne. Namesto tega prvi raje izumljajo nove načine, kako obrati tiste, ki pridejo k njim na pregled v zasebne zavode, in po možnost še zavarovalnico.
Pričevanja o tem, da pri visoko izobraženih ljudeh, ki skrbijo za najpomembnejšo vrednoto Slovencev – zdravje, igra denar tako pomembno vlogo, vsakič znova presenetijo. Tudi zato, ker razumemo, da gre pri osnovnem poslanstvu zdravniškega poklica za srčno predanost pomoči potrebnim. Tisti, ki jo imajo, vedo, da se je treba z bolniki kdaj pogovoriti tudi po delovnem času, da obravnava njihovih diagnoz kdaj zahteva tudi več ur nočnega študija ... Za ves trud in napor, ki ga lahko vložijo v to »srčnost«, je redna plača resda prenizka, a je toliko močnejše zavedanje, da so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči. Je to naredil tisti, ki je bolnika na vratih odpravil, da nima časa, potem pa si je tega, kljub dolgi vrsti nanj čakajočih bolnikov v javnem zavodu, vzel pol ure za tistega, ki mu je plačal v zasebni praksi?
Prav bi bilo, da bi se zdravniki odločili, kje želijo delati. Je pa res, da bi, če bi stali zgolj na lastnih nogah, težje ribarili v kalnem. Za dober zaslužek potrebujejo javno opornico.
