Tiskane izdaje
Udeleženci jubilejnega Asema se bodo letos sestajali v tradicionalnih mongolskih gerih, okroglih šotorih, prekritih z ovčjimi kožami, ki jih v Evropi bolj poznamo pod turškim imenom jurta. To bo gotovo pravo okolje za razmišljanje o tem, kam se pomika globalno gospodarstvo, kdo je na dva dela razdelil evroazijsko celino in kdo jo bo spet združil v eno.
V geru se človek istočasno počuti blizu zemlji in nebu, tako da bodo predstavniki evropskih in azijskih držav pod prsti lahko otipali dilemo današnjega sveta: bi se morali vrniti h kmetijstvu in živinoreji, ki sta bila v davnih pozabljenih časih temelj državotvornosti, ali nadaljevati preobrat tisočletja k informacijski industriji, turizmu in finančnim storitvam, ki se vsiljujejo kot globalizacijska metafora 21. stoletja?
Asem do zdaj ni ponudil veliko argumentov, da bi lahko verjeli v njegovo koristnost. Vendar pa forum slavi 20. rojstni dan, zato nas že samo s tem poziva, naj še enkrat razmislimo, zakaj obstaja. Odgovor se zdi preprost: ker smo prav zdaj, ko se Evropska unija trese zaradi šoka, ki ga je povzročil brexit, vzhodnoazijska zveza pa se lomi pod valovi Južnega kitajskega morja, bolj kot kdajkoli prej Evroazija, katere edina priložnost za mir in nadaljnji razvoj je v odstranitvi umetne meje, ki poteka od Urala do Egejskega morja.
Medtem ko bodo sedeli v geru in pri tem opazovali prazne ulanbatorske nebotičnike, udeleženci Asema lahko doživijo izvirni primer izgubljenega časa. Mongolija je tudi v tem le malo bolj slikovita od Evrope, pravzaprav ji je zelo podobna. Vsi se sprašujemo, ali naj gremo nazaj na polja in pašnike ali naravnost v kibernetski prostor in vsi najemamo nova posojila, da bi zgradili še več stolpov in se z njihovo praznino dotaknili neba. A gledati bi morali v drugo smer. Evropa proti Vzhodu, Azija proti Zahodu. In tako se nam bo odprlo dovolj prostora za še kakšno stoletje mirnega razvoja.
