»Mi« in »oni«

Ne, ni nobenega »mi« in »oni«.

Ni »nas« − dobri, moralni in pravični. Oziroma naravnost povedano, veličastni. Judje.

In ni »njih« − slabih in hudobnih. Oziroma če povem še enkrat naravnost, podleži. Da, Arabci.

Mi smo bili izbrani od boga, ker smo nekaj tako posebnega.

Oni pa so vsi pogani, ki častijo raznovrstne malike, na primer Alaha in Jezusa.

Mi, junaki v majhnem številu, ki se vsako generacijo soočamo s tistimi, ki nas hočejo uničiti, a se vedno rešimo.

Oni pa so številni strahopetci, ki hočejo pokončati nas in našo državo, a jih naš pogum premaguje.

Oni, vsi »gojim«, še posebej pa muslimani, Arabci in Palestinci.

Ne, ni tako, sploh ni tako.

Pred nekaj dnevi je Jicak Herzog izjavil nekaj zelo ostudnega.

Herzog, vodja laburistov, predsednik »Sionističnega tabora« in vodja opozicije (ta naziv je avtomatično dodeljen vodji največje opozicijske stranke), je izjavil, da njegova stranka ni uspešna na volitvah, ker ljudje verjamejo, da so njeni člani »ljubitelji Arabcev«.

Mogoče bi bila izjava bolj razumljiva, če bi jo prevedli v nemščino. Kot na primer, če bi imela stranka Angele Merkel »ljubitelje Judov«.

Tega nihče ne izreče oziroma pravzaprav ne sme tega izreči. Ne v današnji Nemčiji.

Lahko bi domnevali, da Herzog tega ni mislil tako, kakor zveni, še posebej ne v javnosti. Pač, ušlo mu je z ust in tega ni mislil resno.

Morda. Toda politik, ki si dovoli, da mu takšne besede uidejo z ust, ne more biti vodja velikega političnega tabora. Stranka, ki takšnega vodje še isti dan ne vrže ven, ni vredna, da bi vodila državo.

Pa ne da ne bi bilo res. Prav gotovo veliko ljudi verjame, da so člani lauristov »ljubitelji Arabcev« (čeprav ni nikakršnih znakov, da tudi v resnici so; verjetno gre za prikrito strast). Prav tako so mnogi prepričani, da se laburisti potapljajo na dno, ker naj bi bilo to nekaj nezaslišanega. Takih je mnogo in težava je ta, da tovrstni ljudje ne bi volili laburistov, še manj pa Herzoga, pa tudi če bi skočili v zrak in vpili: »Smrt Arabcem!«

Pa tudi to ni najpomembnejše dejstvo, ampak to, da če izvzamemo moralne in politične zadržke, razkrijejo te besede obupno nepoznavanje izraelske realnosti.

Trenutna realnost v Izraelu je takšna, da če desnica ni soočena z enotno in odločno levico, ki temelji na judovsko-arabskem partnerstvu, potem ni niti malo možnosti, da se jo odstrani z oblasti.

Demografska realnost je taka, da je 20 odstotkov vseh Izraelcev Arabcev. Če bi hotela judovska levica dobiti večino brez Arabcev, bi potrebovali 60 odstotkov judovske javnosti. Pobožne želje.

Nekateri sanjajo o sredinskih strankah, ki bi lahko opravile delo levice. Tudi to so pobožne želje. Sredinske stranke nimajo moči, so brez hrbtenice in brez ideološke podlage. Privlačijo šibke in ponižne, ki se nočejo zavezati ničemur. Ljudje, kot sta Jair Lapid in Moše Kahalon, so podobni svojim predhodnikom kot tudi verjetnim naslednikom: lisičji repi, in ne levje glave. Vse od dni stranke Daš leta 1977 sledijo desnici. Od tam namreč izhajajo in tja se bodo vrnili.

Minili so dnevi stare laburistične stranke, Mapai s svojimi sledilci: nekdanjo nacionalno-religiozno stranko in judovsko-orientalno stranko Šas.

Vzdigniti se mora nova, velika in močna levica.

Nova, velika in močna levica ne more zrasti brez solidnega temelja judovsko-arabske enotnosti. To niso sanje ali pa izgubljeno upanje, ampak preprosto politično dejstvo. Brez temeljnega judovsko-arabskega partnerstva se ne more v državi zgoditi nič dobrega. Prav to partnerstvo je omogočilo sporazum v Oslu, ki v knesetu ne bi bil sprejet brez arabskih glasov. Takšno partnerstvo je potrebno za kakršen koli korak proti miru.

Argument, da voditelj »ne mara Arabcev, je sam na sebi irelevanten. Pomeni samo, da je oseba neprimerna za vodenje Izraela, ker mu ne bo nič uspelo, še najmanj skleniti miru.

Da ne omenjamo tega, da je fraza »ljubitelji Arabcev« otročja. Kako ima lahko nekdo rad ali pa ne rad celotno ljudstvo? V vsakem narodu (tudi našem) so dobri in slabi posamezniki, dobrosrčni in zlobni, prijateljski in sovražni. »Ljubitelj Arabcev« je tako kot »ljubitelj Judov« − gre za dve besedi, ki močno smrdita po antisemitizmu, česar se zelo dobro zaveda vsak Jud.

Tako rekoč že od prvih dni naše države sem bil mnogokrat priča in udeleženec prizadevanj za vzpostavitev judovsko-arabskega partnerstva v Izraelu.

Kot sem že mnogokrat omenil (mogoče prevečkrat), sem bil takoj po vojni leta 1948 član majhne skupine, ki je sestavila prvi načrt za »načelo dveh držav«. Leta 1950 sem sodeloval pri ustanovitvi »Komiteja proti vojaški vladi«. Šlo je za judovsko-arabsko skupino, ki se je borila za odpravo represivnega režima, ki so mu bili podvrženi arabski državljani (odpravili so ga leta 1966). Leta 1984 sem sodeloval pri ustanovitvi »Progresivne liste za mir«, arabsko-judovske stranke, ki je osvojila dva sedeža v knesetu: enega arabskega in enega judovskega. In med vsem tem je bilo še veliko drugih prizadevanj.

Omenjam jih zato, da bi prikazal zastrašujoče dejstvo: v zadnjih 30 letih sodelovanje med Arabci in Izraelci ne samo da ni raslo, ampak se je celo skrčilo ter je v stalnem zatonu. Tako je, mimogrede povedano, tudi s sodelovanjem med izraelskimi in palestinskimi mirovniki.

To je dejstvo, žalostno, depresivno in obupno. A kljub temu je dejstvo.

Kdo je kriv?

V primeru zgodovinskih razvojev dogodkov so takšna vprašanja zelo nesmiselna. Vsaka zgodovinska tragedija ima več tvorcev. Kljub vsemu bom poskušal odgovoriti na vprašanje.

Najprej bom pričal proti sebi. Takoj od začetka okupacije leta 1967 sem prekinil aktivnosti glede judovsko-arabskega sodelovanja znotraj Izraela, da bi vse svoje napore posvetil prizadevanju za izraelsko-palestinski mir, konec okupacije, uresničitev načela dveh držav ter za diplomatske stike z Jaserjem Arafatom in njegovimi nasledniki. Vse to se mi je zdelo takrat veliko bolj pomembno kakor pa prepir znotraj Izraela. Morda je bila to napaka.

Izraelska levica zatrjuje, da so postali arabski državljani »radikalni«. Arabski državljani trdijo, da so jih judovski levičarji izdali in zanemarili. Po vsej verjetnosti imajo oboji prav. Arabci verjamejo, da so jih judovski levičarji zapustili, tako glede miru med obema ljudstvoma kakor tudi glede enakosti znotraj države. Judovski levičarji pa so prepričani, da izjave ljudi, kot sta Šejk Ra'ed Salah in Hanin Zuabi ter drugi onemogočajo kakršnokoli možnost za to, da se levica vrne na oblast.

Oboji imajo prav. Krivdo bi lahko razdelili na pol. Toda krivda ljudi iz dominantne skupine veliko bolj pravega kakor pa krivda zatirane skupine.

Vsak dan prinese nov dokaz o prepadu med obema ljudstvoma v Izraelu. Težko je razumeti molk judovske levice v primeru ranjenega Palestinca, ki ga je v Hebronu ubil judovski vojak. Težko je tudi opravičiti neobrzdano zanikanje holokavsta med Arabci.

Zdi se mi, da je vrzel čedalje bolj široka in poglobljena. Že leta nisem slišal za resen poskus obeh strani, da bi vzpostavili skupno politično silo, skupni program ali pa medsebojne osebne in javne odnose, tako na visoki kakor na nižji ravni.

Tu in tam dobri ljudje zaženejo majhne iniciative, toda nikjer ni nobene resne vsedržavne politične iniciative.

Če bi prejel telefonski klic: »Uri, prišel je čas. Ustanavlja se resna iniciativa. Pridi in pomagaj!« bi skočil v zrak in zavpil: »Tukaj sem!« Toda takšnega klica še nisem prejel.

Priti mora od spodaj. Ne še ena iniciativa starih, ampak prizadevanje mladih, ki imajo sveže ideje in so odločni.

(Stari ljudje, kot sem jaz, lahko prispevamo izkušnje, ne sprožimo pa iniciative.)

Takšno prizadevanje se mora začeti z ničle. Iz popolne ničle.

Kot prvo, tesno skupno mora biti prizadevanje Judov, Arabcev, muslimanov, kristjanov in druzov že od vsega začetka. Ne da bi Judje povabili Arabce ali Arabci Jude. Že od samega začetka projekta bi tvorili neločljivo vez.

Ena od prvih nalog bi morala biti, da se zedinijo glede zgodovine, ki ne sme biti umetna ali lažna, ampak resnična. Zgodovina, ki upošteva motive sionistov in arabskih nacionalistov, omejenost voditeljev na obeh straneh, ponižanje Arabcev, ki so ga zagrešili zahodni imperialisti, travma Judov po holokavstu in seveda palestinska nakba.

Ni se treba spraševati, kdo je imel prav. Takšnih vprašanj ni treba niti izustiti. Obe ljudstvi sta delovali glede na okoliščine, nezgode, prepričanja in zmožnosti. Bile so tudi številne pregrehe in zločini na obeh straneh. A tudi to so bili rezultati okoliščine tistega časa. Treba se jih je seveda zavedati, toda ne smejo biti ovire za boljšo prihodnost.

Pred dvajsetimi leti je organizacija Guš Šalom, ki ji pripadam, objavila takšno skupno zgodovino, ki je ustrezala zgodovinskim dejstvom in bila poskus spodbuditi razumevanje razlogov za dejanja na obeh straneh. Pojavile so se še nekatere druge pobude. Takšna prizadevanja so bistvena za vzpostavitev intelektualnega in čustvenega temelja za resnično partnerstvo.

Ustanovitev skupne stranke ni nujna, ker za zdaj to po vsej verjetnosti ni realistično. Morda bi bilo bolje vzpostaviti stalno koalicijo političnih sil na obeh straneh.

Morda bi morali vzpostaviti parlament v senci, ki bi javno izpostavljal razlike.

Resnično partnerstvo mora biti osebno, družbeno in politično. Njegov cilj mora biti že vse od začetka sprememba podobe Izraela ter odstranitev sil, ki ga vodijo proti zgodovinski tragediji. Z drugimi besedami: prevzeti mora oblast.

Hkrati bi bilo treba zgraditi osebne in družbene mostove: med predeli, mesti, institucijami, univerzami, mošejami in sinagogami.

Na judovski strani ne morejo ne Jicak Herzog ne laburisti voditi teh prizadevanj. Ne Herzog ne njegovi tekmeci v stranki, ki si želijo njegovega položaja. (Zdi se, da ga mora nekdo v laburistični stranki v preteklosti zelo polomiti, da si lahko potem želi vodilnega mesta.)

Kar potrebujemo, je mlado, energično in prebojno novo vodstvo. Ne tiste vrste mladih, ki se pojavijo v javnosti in ustanovijo novo skupinico, delajo dobre stvari leto ali dve, nato pa izginejo, kakor da niso nikoli obstajali. Kar potrebujemo, so ljudje, ki so pripravljeni na skupno delo ter na vzpostavitev sile, ki bi vodila državo v novo smer.

»Ljubitelji Arabcev«? Da. »Ljubitelji Judov?« Seveda. Predvsem pa ljubitelji življenja, miru in te dežele.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.