Migrant, d. o. o.

Ko govorimo o tujih delavcih, se vedno znajdemo v situaciji, ko se ne moremo načuditi domiselnosti tistih, ki se znajo na njihov račun okoristiti in jih pahniti v še večjo bedo. Podobe zaprepadenih in obupanih obrazov delavcev migrantov, ki so jim delodajalci vzeli vse, predvsem pa dostojanstvo, so nas spremljale, ko so drugo za drugim propadala gradbena podjetja, ko so jih nagnali iz samskih domov in ko so zaradi izgube tega stalnega bivališča pristali v ilegali – brez dokumentov, s katerimi bi lahko ostali, brez denarja, da bi se lahko vrnili. Kakor na številne tragične zgodbe, ki se ponavljajo in ponavljajo, smo postali tudi za te imuni, oni pa so se porazgubili neznano kam, najbrž po prostorih, neprimernih za bivanje. Tam žive v upanju, da jim bo kateri koli delodajalec še omogočil, da si zaslužijo denar, čeprav daleč pod minimalno plačo in morda le nekajkrat na leto.

Če kdaj, se zdaj spet potrjuje, da je obup donosen posel. Trg dela v Sloveniji je za tuje delavce zaprt. Ali če se izrazimo v jeziku izključevanja: »naš« trg dela je zaprt »zanje«. Pri 122.000 »naših« brezposelnih praviloma ne bi smelo biti težko najti ustreznega kandidata, kakor posredno veleva mehanizem kontrole trga dela. In v takih razmerah je postal najelegantnejši, predvsem pa najbolj priljubljen način za preboj na slovenski (in predvsem evropski) trg dela nakup podjetja v Sloveniji. Ko se je zaslutilo povpraševanje, se je ponudba že tako razširjenih slamnatih podjetij razbohotila. Ustanavljanje in prodaja družb z omejeno odgovornostjo sta se še bolj ustalila kot osrednja dejavnost številnih podjetnikov iz Slovenije – pod pretvezo, da samo skrbijo za razvoj, da omogočajo investitorjem posel, da povečujejo število delovnih mest in navsezadnje tujim delavcem omogočajo, da dobijo delo. Posredno bi temu pravzaprav težko oporekali, še posebno ker je vse popolnoma legalno. Ni pa neoporečno. Če je kaj vsaj malo sumljivo, je že to, da je na enem samem naslovu (povrhu vsega je to popolnoma običajna stanovanjska hiša na obrobju Ljubljane) prijavljenih približno dvesto podjetij.

V tej podjetniški svobodi pozabljamo na tiste, ki so popolnoma na koncu verige: navadne delavce. Tujec, ki kupi podjetje v Sloveniji ali ga pridobi v zameno za kakšno koli storitev že, lahko tudi zaposli delavce. In ni malo primerov, kakor znajo povedati na Info točki za tujce, ko jih najdejo med nekdanjimi sosedi, sokrajani, sodržavljani ... Mnogi pristanejo na tujem, brez znanja jezika, obremenjeni z grmado birokratskih opravil, ki jih še birokrati sami težko razumejo. Drugega kakor na slepo zaupati delodajalcu, jim ne preostane.

Nazadnje pride tako daleč, da nimajo več kaj izgubiti. Pogodbe o zaposlitvi v resnici nikoli niso videli, plača prihaja v različnih zneskih ob poljubnih datumih, prispevki so bili nazadnje plačani kdo ve kdaj, spet ne morejo ne naprej ne nazaj. Prijava delovnemu inšpektorju bo morda preprečila nadaljnje kršitve pri tem delodajalcu, a ta bo najbrž kmalu ustanovil, kupil ali celo dobil novo podjetje ...

»Naš« trg dela je med tem še vedno zaščiten, »oni« pa so še bolj nevidni.