Mikrokozmos zmešnjav

Slovenija je zanimiv fenomen, ne osamljen, pa vendarle edinstven, unikatno zaznamovan s prenekatero potezo, s katero želijo skrbniki države to ladjo, na kateri je kompasu že davno potekla garancija, usmeriti proti skupnemu cilju. A ta cilj, ki ostaja nejasen, vsake toliko v izhodišču predrugačen, je, preprosto, vse preveč (interesno) razpršen. Tako kot so v mentalnem diapazonu odgovornih razpršene razvojne vizije, posledično pa neučinkoviti tudi finančni ukrepi, ki se veliko bolj prilagajajo zapovedanemu varčevanju kot pa poglobljeni analizi in pronicljivim rešilnim potezam.

Kako v takšnem mikrokozmosu zmešnjav postaviti diagnozo krizi? Ali, morda, raje vladi? Pravzaprav si je mogoče pomagati s prenekatero vzporednico. Poglejmo zgled s stare celine, saj Slovenija v njenem najrazvitejšem osrčju najraje išče primerjave. Države EU v povprečju več kot tretjino vseh sredstev v zdravstvu namenijo za bolezni možganov in živčevja, pri nas pa je logika, tako kot pri marsičem drugem, obrnjena. Ta obolenja pri nas »pokrijemo« z desetodstotnim deležem zdravstvenega denarja.

Smo kljubovalni ali inovativni? Odgovornih podatek, da se bo število bolnikov z možganskimi boleznimi v prihodnjih dveh desetletjih povečalo za petino, očitno ne gane kaj dosti. Nasprotno, varčevanje vpliva na togost programov zdravljenja. Pojavnost duševnih motenj pa, v sozvočju z gospodarsko krizo in njenimi posledicami v delovnih okoljih – bodisi na račun povečevanja brezposelnosti bodisi s krnitvijo integritete zaposlenih, ki so izpostavljeni vse večjim obremenitvam, pritiskom, stresu – izrazito narašča. Preventivni programi, v sklopu katerih bi strokovnjaki lahko najbolj učinkovito zmanjševali breme teh obolenj in pomagali preprečevati tudi njihovo najbolj tragično gradacijo, h kateri se Slovenija, žal, spet vrača, pa, nasprotno, ugašajo. Kje je tu logika? V čem se skriva smisel tovrstnega varčevanja?

Ko se psihiatrična motnja pojavi v polnem razmahu, je njeno breme bistveno večje. Poglejmo, denimo, parkinsonike: po svetu danes živi 6,3 milijona ljudi s parkinsonovo boleznijo; v Evropi jih je 1,2 milijona, pri nas več kot 7000. V vseh razvitih državah že dolgo vedo, da zmanjševanje sredstev za zdravljenje te bolezni ni smiselno in ne upravičeno, tudi z varčevalnega vidika ne. Zgodnje odkritje obolenja in pravočasni začetek zdravljenja se namreč pri tej počasi napredujoči, degenerativni bolezni izdatno obrestujeta. Ne nazadnje se zdravstveno stanje nekaterim bolnikom tako izboljša, da se lahko celo vrnejo na delo, ali pa se jim simptomi bolezni toliko zmanjšajo, da so znova kos vsakodnevnim opravilom. Da lahko spet, pa čeprav le za določen čas, postanejo samostojni.

Zdravniku in letalskemu polkovniku Michaelu Cranstonu so parkinsonovo bolezen odkrili pri 44 letih. In zdaj, ne glede na težave, ki jih prinaša obolenje, predvsem pa zato, da bi se svet bolje seznanil z razsežnostmi te bolezni, uresničuje svetovni projekt, v sklopu katerega bo v štirih tednih obiskal 44 držav in v vsaki pretekel po štiri milje. Ustavil se bo tudi v Sloveniji in 26. aprila, predvidoma med 10. in 11. uro, šest kilometrov in pol pretekel po Tivoliju; kdor bo želel, se mu bo lahko pridružil pri svojevrstnem ozaveščanju o razsežnostih tovrstnih možganskih obolenj.

Takšne akcije lahko spodbudijo tektonske premike. Razvojne in zdravstvene. Lahko pripomorejo k sistemskemu in sistematičnemu odkrivanju pravih izzivov, ki zahtevajo takojšen in predvsem pravilen odziv – za boljšo prihodnost. Takšen pristop potrebuje tudi naša (zdravstvena) politika. Diagnoza je resda znana že dolgo, a pacient – kako povedno – prav tako dolgo ostaja brez celovite strokovne pomoči in ukrepov.