Milijonske odškodnine

Kdo bi si pred triindvajsetimi leti lahko mislil, da bodo postopki vračanja po drugi svetovni vojni odvzetega premoženja tako dolgotrajni, tako zapleteni in da bodo povzročili nove krivice. Prav poprava krivic je bila ena izmed zavez prve demokratično izvoljene oblasti v samostojni Sloveniji. Danes lahko ugotovimo, da se ji ta namera ni v celoti posrečila. Zakoni, ki so bili sprejeti za ta namen, so popravili nekatere krivice, a so povzročili tudi nove. Eden takih je zakon o denacionalizaciji. Po zadnjih podatkih ministrstva za pravosodje je pri upravnih organih nerešenih še 237 zadev, 16 zadev pa rešujejo še okrajna sodišča. To je sicer manj kot en odstotek vseh vloženih zahtevkov, toda za razlaščence, ki še nimajo vrnjene lastnine, je to neskončno dolga doba, saj bo letos od nacionalizacije preteklo že 70 let.

Zakon razlaščencem omogoča, da od države oziroma drugega zavezanca za vračilo nepremičnine zahtevajo odškodnino za škodo, ki je nastala zaradi nezmožnosti uporabljanja premoženja v času od uveljavitve zakona do vrnitve premoženja. Do zdaj je država za ta namen plačala več kot 12 milijonov evrov. Kljub temu pa te odškodnine nikoli ne dosegajo realnih vrednosti, še manj pa lahko povrnejo vse izgubljene priložnosti. Zavezanci za vrnitev premoženja so poleg države tudi občine, podjetja, fizične osebe ter sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Zato ne vemo, koliko znaša celotna odškodnina, ki je bila izplačana za ta namen, saj država tega ne spremlja. Znani so le posamezni primeri, ki dosegajo tudi večmilijonske zneske. Zato so upravičeni pozivi državi, naj poravna del odškodnine vsaj v primerih, ko so upravni organi kršili zakon, ki za odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih na prvi stopnji določa enoletni rok.

Za nedopustno dolge postopke so večinoma krivi državni organi, ki so uveljavljali ovire pri zahtevkih za vrnitev odvzetega premoženja v naravi, pozneje pa so stališče spremenili. Postopki so se podaljševali tudi zaradi ocene stroškov, ki bi nastali v primeru vrnitve nepremičnine v naravi, saj razlaščenci tem ocenam navadno ugovarjajo in zahtevajo določitev drugih izvedencev. Eden od vzrokov za zavlačevanje postopkov je bilo tudi zelo počasno delo izvedencev, nad katerimi sodišča niso imela nadzora. Zato je razumljivo, da so v zadnjem času razlaščenci uveljavljali še odškodninsko odgovornost države zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Povsem nerazumljivo pa je spoznanje, ki se je pokazalo v enem zadnjih sodnih postopkov za priznanje odškodnine, in sicer da ne obstaja centralna evidenca vloženih zahtev za vrnitev premoženja za vso Slovenijo. V omenjenem primeru se je upravna enota namreč tako dolgo ukvarjala z zadevo oziroma je v razumnem roku ni odstopila krajevno pristojni upravni enoti, da je ta v vmesnem času izdala obvestilo, da ni ovir za promet s to nepremičnino. Ta je bila prodana namesto da bi bila vrnjena razlaščencu.