Militarizem brez meja

Pred desetimi dnevi ustanovljene Multinacionalne sile Afriške unije so v nedeljo zjutraj začele ofenzivo proti nigerijski skrajni islamistični milici Boko Haram. Enote, v katerih sodelujejo vojaki iz Čada in Nigra, v prihodnjih dneh pa naj bi se jim pridružili pripadniki oboroženih sil Kameruna in Benina, so v treh dneh spopadov z islamisti zasedle kar nekaj ozemlja na severovzhodu Nigerije. To je nigerijski vojski omogočilo, da začne počasi prodirati na območja, ki so že več mesecev pod popolnim nadzorom Boko Harama.

Islamistična milica iz dneva v dan bolj sledi ideologiji in »logistiki« Islamske države. Minulo soboto so nigerijski islamisti prisegli zvestobo samooklicanemu kalifu in voditelju skrajne sunitske milice Abu Bakru al Bagdadiju. Čeprav je bila to le »marketinška poteza«, je bil njen odmev takojšen. V bombnem napadu na avtobusno postajo je nekaj ur po »fuziji« afriških in bližnjevzhodnih skrajnežev umrlo 51 ljudi, regionalna koalicija pa je proti brutalni paravojski sprožila taktično zelo pomanjkljivo ofenzivo, ki utegne konflikt le še zaostriti.

Kljub premikom na bojišču in prvim omembe vrednim udarcem, ki so bili v zadnjih letih prizadejani islamistom, se je nemogoče znebiti občutka, da je bil »tajming« vojaške operacije izbran iz strogo političnih razlogov in da akcija proti brutalni milici ne bo trajala dolgo, saj gre le za začasno razkazovanje (umetno) napihnjenih mišic. Nigerijski predsednik Goodluck Jonathan je že konec januarja predsedniške volitve, na katerih se poteguje za drugi mandat, preložil za nekaj tednov – na 28. marec.

Razlog za preložitev volitev, ki bi utegnile ogroziti nigerijsko naftno-vojaško oligarhijo, je bil prav strah pred vojaškim – in tudi družbenim – porazom nigerijske vojske v bojih s precej bolj motiviranimi pripadniki Boko Harama. Ti so svoj vpliv in nadzor nad ozemljem v zadnjih nekaj letih širili tako rekoč brez »vmešavanja« vladnih sil. Njihovi zločini so ostali nekaznovani. Predsednik Jonathan je poskušal vse, da bi širjenje skrajne in militantne različice islama po severni Nigeriji, ki je neposredna posledica njegove nekompetentne, do obisti skorumpirane in »podizvajalske« politike, poskušal skriti pred javnostjo. To mu seveda ni uspelo. Nasprotno. Boko Haram je iz meseca v mesec postajal močnejši. Milica, ki »živi« od trgovine z ljudmi ter serijsko ugrablja deklice in dekleta in jih prodaja v suženjstvo, pri tem pa sistematizirano napada vse »zahodnjaške« izobraževalne institucije, je, čeprav se pod njenimi zastavami bojuje le okoli pet tisoč borcev, postala širša regionalna pretnja.

Njeno širitev je v zadnjih letih omogočilo več dejavnikov. Poleg nekompetetnih oblasti in podkupljenih generalov ter z vidika mednarodne skupnosti (na čelu z Združenimi narodi) popolne ignorance nigerijske varnostne krize je bilo za rast Boko Harama ključno popolno brezvladje na širšem območju Sahela, enega najbolj suhih območij na planetu, kjer so posledice klimatskih posledic najhujše in kjer vlada srdit boj za preživetje. Po padcu libijskega diktatorja Moamerja Gadafija se je regija napolnila z orožjem in različnimi milicami, celotna regija pa je postala peskovnik militarizma brez meja.