Mit ali resničnost

Slovensko zdravstvo ni bosopeto le pri preventivi, ampak tudi pri kurativi. Vsaj na nekaterih področjih, med katerimi je, denimo, zobozdravstvo. Specialisti dentalne medicine, ki so se leta počutili odrinjene na rob sicer enovitega medicinskega prostora, zdaj bijejo plat zvona. Med drugim z nedvoumnimi primerjavami, po katerih v evropskem prostoru za zobozdravstveno varstvo namenjajo 1,4 odstotka bruto domačega proizvoda – pri nas pa je ta delež desetkrat manjši. In to kljub védenju, kako tesno je zdravje ustne votline povezano s splošnim zdravjem, saj se slaba skrb za zobe lahko odrazi v nastanku resnih obolenj, tudi katere od najpogostejših bolezni, ki bremenijo slovensko prebivalstvo.

Ob tem pa zobozdravniki opozarjajo, da na tovrstno skrb – ne glede na aktualno stanje v stomatologiji, ki je, kar se tiče predpisov, ukrepov zdravstvene politike, financiranja in necelovite infrastrukture, že dve desetletji vse premalo urejeno – tudi sami ne smemo pozabljati.

Tako nekako, kot zdravniki v skrbi za zdravje pacientov ne bi smeli pozabljati na svoje dobro počutje. Ni dovolj, da pomagajo lajšati breme bolezni ali da sodelujejo pri ozaveščanju o preventivi, o aktivni skrbi za lastno zdravje, nato pa se izkaže, da njihovo zdravje ostane pozabljeno. Utrujen, izčrpan, preobremenjen zdravnik ne more dobro delati, njegovo delo ne more biti ne kakovostno in ne dovolj varno. Reforme sistema, ki bi bila nujna za prevetritev in posodobitev njegovih že povsem zastarelih temeljev, očitno še nekaj časa ne bo; kako neki, če se na ministrstvu za zdravje v sedmih letih ni zgodilo nič dosti bolj presunljivega od tega, da se je v tem času zvrstilo sedem ministrskih mandatov.

Tako brezupno stanje, ki se bolj kot v nezadržno naraščajoči birokraciji in ujetosti v nepopustljiv varčevalni primež kaže v resnično slabi organiziranosti delovanja in sodelovanja, mora za seboj pustiti prepoznaven odtis. In ga je. Morda še najbolj izrazito v kadrovsko najbolj zdesetkanih vejah medicine, med katere, o tem ni dvoma, sodita anesteziologija in družinska medicina. Zato pod okriljem zdravniške zbornice teče projekt, v sklopu katerega bodo spremljali in merili obremenitve 80 zdravnikov v obeh univerzitetnih kliničnih centrih, ob tem pa ugotavljali, ali in koliko se njihova preobremenjenost odraža v izgorelosti in obolelosti, ne nazadnje v prav tako že dokazano bistveno zgodnejši umrljivosti zdravnic družinske medicine, pa tudi v stresnem okolju, ki je idealen miljé za pojavnost strokovnih napak. Slovenska izkustva, dopolnjena z istovrstnim projektom, ki se odvija na kliniki Mayo v ZDA, bodo predstavljena sredi maja, na simpoziju s povednim naslovom: Zdrav življenjski slog – med mitom in resničnostjo.

Zanimivo je, da so projekt @life, ki omogoča tovrstne meritve in spremljanje zdravstvenih tveganj, delovnih obremenitev ter kakovosti opravljenega dela, hkrati pa usmerja v aktivno nevtralizacijo tveganj, s »predpisovanjem« preventivnih in telesnih dejavnosti, izkustveno že preizkusili tudi v novogoriškem domu za starejše, v Podsabotinu. Z redno telesno aktivnostjo, ki dokazano zavira procese staranja – tudi na oddelku za varovance z demenco, saj vadba zmanjšuje znake tega obolenja …

Primeri dobre prakse v preventivi so povedni in zgledovanja vredni. Zdaj mora le še država doumeti sporočilo, da bi se ji razvojno najbolj obrestovale naložbe v preventivo, saj se na tem področju vsak vloženi evro – dokazano! – povrne šestkratno. Pa še bolj zdravi in zadovoljni bomo.