Tiskane izdaje
Rezultat najnovejše raziskave o privlačnosti delodajalcev v Sloveniji je pričakovan: največ Slovencev bi bilo zadovoljnih, če bi lahko delali pri našem največjem farmacevtu, v Krki. O kateri vemo, da je največje izvozno podjetje v Sloveniji, da med vsemi ustvari največ dobička in ima največjo dodano vrednost. Slišimo tudi, da veliko zaposluje, da delavcem omogoča dobre delovne razmere, skrbi za zdravje zaposlenih ter je družbeno odgovorna, tudi plače so v redu. Torej, idealno za vsakega delavca.
Težava utegne biti, da lahko tudi za tiste, ki jih samo delo tam sploh ne veseli. Na lestvici 15 najbolj zaželenih velikih podjetij so med drugim še Lek, Danfoss Trata, Akrapovič in A1, torej nekdanji Simobil. Predvidljivo? Zagotovo, se strinjajo menedžerji in posamezniki, ki so vsak dan v stiku z iskalci dela, prepričani, da bi znali napovedati še vsaj štiri podjetja, ki sledijo petnajsterici najbolj »nacionalno« zaželenih delodajalcev.
Seveda so tu še lokalne zvezde, manjša podjetja, v katerih delajo cela naselja. Ne zaradi pomanjkanja drugih zaposlitvenih možnosti, ampak ker tako hočejo. Ker so od zaposlenih slišali, da je tam super. »Je iz vaše vasi še kdo, ki bi bil pripravljen delati pri nas? Naj kar pride,« je direktor nekega podjetja pooblastil delavca, naj na večernem srečanju s kolegi prevzame vlogo rekruterja.
V razmerah, ko se delodajalci ukvarjajo s pomanjkanjem kadrov, je še kako pomembno, da so zaposleni v službi zadovoljni in da jim podjetje omogoča razvoj. Oni so namreč tisti, ki bodo med prijatelji in znanci gradili in širili sloves dobrega delodajalca, so njegovi največji ambasadorji. Resno podjetje pač mora zgodbe, o katerih govori v javnosti, tudi živeti. Kar so resnici na ljubo tudi v posameznih oddelkih še tako vzornih podjetij samo sanje tako in drugače preobremenjenih, zaničevanih, ustrahovanih … zaposlenih. Da takšne težave niti v velikih korporacijah ni pametno postaviti na stranski tir, pokaže narava. Samo eno nagnito jabolko je dovolj, da bomo prej ali slej ob cel zabojček ozimnice, če ne bomo ničesar ukrenili.
Zaposleni so tisti, zaradi katerih je podjetje uspešno, zaradi njihove zavzetosti, občutka odgovornosti, pripadnosti. Zaradi njih, ki jih je vodstvo znalo povezati, lahko podjetje vstane kot feniks iz pepela. Tudi v Sloveniji poznamo primere – gotovo vam je prišlo na misel isto podjetje kot še marsikomu –, na nedavnem menedžerskem kongresu je norveškega opisala antropologinja Anna Kirah.
Potniki niso bili zadovoljni z železniškim podjetjem, novo vodstvo pa je zaposlenim dalo priložnost, da postanejo »junaki« potnikov: vsak dan pozdravijo vsakega potnika posebej; tistim, ki pomagajo drugim, ali če presodijo, da je kdo utrujen, mu prinesejo kavo; radi prisedejo in poklepetajo ... Zaposleni, ki so prej uradniško pregledovali vozovnice, so zacveteli, vožnja z vlakom pa je priljubljena kot še nikoli. Rekli bi, da ne zaradi brezplačnih kav. Kaj ni prijeten pogled na zadovoljnega delavca, ki s strastjo opravlja svoje delo? Z njim se je tako lahko poistovetiti. Kot z likom iz mehiške nadaljevanke. Ali pa z našo rokometno ali košarkarsko reprezentanco, ki sta nazadnje pokazali pomen dobrega vodje in pravega tima.
