Tiskane izdaje
Da je ruski predsednik Vladimir Putin učinkovit državnik, mu priznavajo celo takšni, ki ga imajo za najnevarnejšega človeka na svetu. Če gre verjeti tistim, ki jih njegov ameriški kolega Donald Trump imenuje raznašalci lažnih novic, se je vmešal v predsedniške volitve v ZDA, s tem povzročil veliko notranjepolitično krizo, ki se iz dneva v dan bolj razplamteva, ameriško obsedenost z domačimi zadevami pa izkoristil, da je postal »gospodar Bližnjega vzhoda«. Tako so ga vsaj poimenovali pri ameriški agenciji Bloomberg pred slabim mesecem, ko ga je prišel v Moskvo obiskat saudski kralj Salman.
Razumljiva je frustracija v Washingtonu, kjer so se zavedli, da si njihovi največji zavezniki na Bližnjem vzhodu ne podajajo več kljuke Bele hiše, ampak raje hodijo prosit za pomoč v Kremelj. A še huje je to, da med temi, ki si zdaj izmenjujejo tople prijateljske obiske z ruskim predsednikom, niso le nekoč tradicionalni ameriški prijatelji iz Izraela, Turčije ali sunitskih monarhij, v Putinovi bližnjevzhodni simultanki z veseljem sodelujejo tudi takšni sovragi ZDA, kakor je šiitski Iran.
O tem, zakaj je Washington tako zelo izgubil vpliv na območju, ki je bilo po besedah Noama Chomskega za Američane še do nedavnega »strateško najbolj pomembna regija na svetu«, so med njihovimi analitiki zelo različni pogledi, ki so odvisni zlasti od njihovega svetovnega nazora. Bolj levi bodo rekli, da je vse skupaj zakuhal že predsednik George Bush mlajši, ki je z napadom na Irak vzpostavil sosednji Iran kot enega najmočnejših igralcev v regiji. Njihovi nasprotniki trdijo, da je vsega kriv Bushev naslednik Barack Obama, ki se je umaknil z Bližnjega vzhoda, vzpostavil »vakuum« in odtujil ameriške najtesnejše zaveznike (Izrael). Spet tretji pa krivdo valijo na sedanjega poglavarja Bele hiše, kot enega ključnih dokazov pa navajajo Trumpov odnos do Saudske Arabije, ki je v njegovih predvolilnih izjavah nastopala kot eden od največjih ameriških sovragov, potem pa se je na svoji prvi mednarodni turneji najprej šel priklonit prav njihovemu voditelju.
Tudi Trumpove grožnje, da bo razveljavil iranski jedrski sporazum, ki ga je njegov predhodnik štel za enega svojih največjih mednarodnih uspehov, niso prispevale k večjemu ugledu njegove države v tej regiji. Pred sredinim Putinovim obiskom v Teheranu je ruski diplomat Mihail Uljanov razložil, zakaj so ZDA izgubile vlogo bližnjevzhodnega gospodarja. Z izjavo, da so države ugotovile, kako se z Washingtonom nima smisla o ničemer pogajati, saj lahko vsak sporazum, pa čeprav ga je podprl sam varnostni svet ZN, »enostavno ukinejo«, je zgolj ponovil javna negodovanja izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja in turškega predsednika Recepa Erdoğana, voditelja po oborožitvi druge najmočnejše članice Nata, ki bo tako kot Saudijci sodobne protiraketne sisteme raje kupil od Rusije kakor od svojih zahodnih zaveznic.
Izkušeni bližnjevzhodni pogajalec več ameriških vlad Dennis Ross je pred kratkim opozoril, da je na Bližnjem vzhodu nemogoče zadovoljiti nasprotujoče si interese vseh različnih igralcev in njihovih spreminjajočih se nenačelnih koalicij. »Bolj ko poskušaš sodelovati z vsemi vpletenimi, bolj ugotavljaš, da je to igro težko igrati,« je dejal Ross. Vsaj doslej je bil kremljevski mojster juda v njej uspešen.
