Molzne krave

V zavoženem podalpskem raju je molža najrazličnejših proračunskih postavk eden bolj priljubljenih nacionalnih športov. Afera s honorarnimi zaslužki visokošolskih profesorjev zagotovo ni vrh ledene gore, je le žalostna slika te države, za katero se zdi, da je na njej bolj malo tistih, ki jim je resnično mar za narodov blagor.

Tako je na državni, bržčas pa še bolj na lokalni ravni, kjer razni šerifi držijo v rokah vse vzvode odločanja in delijo proračunski denar. Premiki k racionalnejši porabi so zaradi togega birokratskega aparata, ki se opira na nešteto predpisov, izjemno počasni ali pa so zaradi najrazličnejših parcialnih interesov skriti nekje za horizontom.

Ko smo v Delu pod drobnogled vzeli odvetniške stroške v mariborski mestni občini, se je izkazalo, da je proračun prava molzna krava, ki je dolgo nihče ni poskušal rešiti pred izsušitvijo. V pičlih štirih letih je iz mestne blagajne zgolj za odvetniške storitve odteklo več kot pol milijona evrov. Če k temu dodamo še pravniške stroške šestih javnih podjetij in zavodov, pa številka že krepko preseže osemsto tisočakov.

Mariborski proračun seveda ni edini finančni bazen, iz katerega z vedrom zajemajo razni zasebniki. Anomalije se bolj ali manj dogajajo povsod, saj niti ena izmed 212 slovenskih občin nima občinskega pravobranilstva, organa, ki bi zastopal eno ali več občin ter njena javna podjetja in zavode namesto dragih odvetnikov. Niti ena! Čeprav zakonodaja to dopušča in bi bili prihranki dramatično nižji. Dokazano.

Mariborski primer je razkril, da bi dva občinska pravobranilca, ki bi zaslužila enako kot državni pravobranilec, stroške odvetniških storitev več kot prepolovila. In ta izračun ne zajema vseh oseb javnega prava v mestu ter temelji zgolj na izdatkih zadnjih štirih let.

Župan Andrej Fištravec, ki se v preteklih dveh letih, odkar je prevzel vajeti mariborske občine, z nespretnimi potezami ni ravno proslavil, zaradi sklepanja podjemnih pogodb si je nakopal celo kazensko ovadbo, je sklenil temu narediti konec. Ustanovil bo občinsko pravobranilstvo in poskušal prihraniti do 75 odstotkov stroškov za odvetniške storitve. Navsezadnje je tudi v njegovem dosedanjem mandatu na odvetnikov račun romalo več kot osemdeset tisočakov.

Ali je Fištravca k ustanovitvi pravobranilstva spodbudilo rovarjenje sedme sile po izdatkih za odvetnike, ni toliko pomembno. Pomembneje je, da se je tega v Sloveniji končno nekdo lotil. Maribor, ki se v javnih občilih vse prevečkrat omenja z negativnim prizvokom, bo oral ledino in drugim občinam vsaj nakazal smer varčevanja. Kajti noben predpis ni popoln in ga je treba skozi prakso nadgraditi ter čim bolj odpraviti siva polja. Čeprav bodo odslej vsi občinski pravni posli tekli prek pravobranilstva, bo smel namreč župan še zmeraj odobriti izjeme. To pa dobrim namenom navkljub odvetnikom še naprej pušča vsaj malce priprta vrata za dober zaslužek.