Na drugi strani Lune

Prišli so, nam natočili tople vode in odšli. Po dobrem desetletju so evropski strokovnjaki spet povedali, kaj je treba storiti, da bo (še) bolje. »Spomnim se Kebrove bele knjige, sodeloval sem pri njej,« je povedal včeraj na Brdu približno dvesto domačim zdravnikom, ekonomistom, zavarovalničarjem, politikom in novinarjem Josep Figueras, zdaj direktor Evropskega observatorija za zdravstvene sisteme in politike.

Tudi mi se spomnimo. Bilo je pred dobrim desetletjem, ko se je vlada tako kot danes pripravljala na zdravstveno reformo. Tudi takrat je bil minister za finance Dušan Mramor. Pustil je ministrskega kolega Dušana Kebra leto ali dve, da je vse pripravil, potem pa njegove predloge z levo roko zavrnil. Tudi takrat je Slovenija kdo ve koliko plačala evropskim in domačim strokovnjakom za analizo. In danes tudi. Tokratni strošek je menda milijon evrov. Veliko denarja za reciklirane nasvete, ki jih potem nihče ne prelije v življenje.

Vmes je bilo še nekaj papirnatih rešitev. Finančni reformi zdravstva sta bila najbliže minister Andrej Bručan in njegov državni sekretar Dorjan Marušič. Leto dni sta se vsak teden dobivala s sindikati in delodajalci. Ko so se končno vsi o vsem strinjali, je moral Bručan iz nekih drugih razlogov odstopiti, z vsemi partnerji že usklajen zakon pa so spravili v predal in ga pozabili. Ko je postal nato minister za zdravje Marušič, je v potankosti izračunal vse za ukinitev dopolnilnega zavarovanja in – vlada je padla. Zdaj bodo računali na novo.

Tako gre iz leta v leto že 23 let. Bo zato, ker imamo svežo mednarodno analizo, kaj drugače? Bolniki, zdravniki in sestre pa obupujejo. In prav nihče niti z besedico ne omeni, da so uspešni zdravstveni kazalniki, s katerimi se ustijo politiki, rezultat njihovega dela in potrpežljivosti.