Tiskane izdaje
»Dobrodošel, diktator,« je Jean-Claude Juncker pred časom pozdravil madžarskega premiera Viktorja Orbána. Pustimo ob strani, koliko demokratično je izvoljen sam predsednik evropske komisije, ne moremo pa mimo dejstva, da je prav ta madžarski »diktator«, kot mu je rekel Juncker, minulo nedeljo – meni nič, tebi nič, EU pa še manj – izvedel vseljudsko glasovanje o zavračanju beguncev in bruseljskih begunskih kvot. Referendum mu sicer ni najbolje uspel, kar pa še zdaleč ni konec zgodbe. Kajti glasovanje je bilo že pred tem mišljeno kot nekakšen uvod v niz podobnih referendumov o zavračanju beguncev in bruseljske politike. Najprej v že kar blokovsko enotnih »višegrajkah«, pozneje pa morda še kje. Avstrija ne bi bila presenečenje, še posebno če bi se begunski val spet okrepil, po zgledu brexita pa bi se referendumi o vse večjem nestrinjanju s politiko Bruslja lahko zgodili tudi v Franciji, če zmaga Marine le Pen, na Nizozemskem, Švedskem in še marsikje, celo v ustanovni članici Italiji.
Referendumi so namreč v Evropi v zadnjem času zelo v modi. Ker jim očitno zelo ustreza vse bolj populistična klima, se kot pelinolistnata ambrozija razraščajo čez vse etablirane demokratične strukture. Segajo že od Trumpove Amerike do Orbánove Madžarske in samo potrjujejo to, na kar so Evropo že pred leti opozarjali misleci Habermasovega kova, ko so govorili o krizi evropske demokracije. Ključni razlog zanjo so demokratično izvoljene družbene elite, ki so jim volivci v od nekdaj posredni evropski demokraciji kot najsposobnejšim od vseh državljanov zaupali svoj glas, one pa so to zaupanje zapravile, ker ne znajo več rešiti nobenega za ljudi ključnih problemov.
Neverjetna popularnost referendumov, ki so v določenih primerih sprejemanja resnično plebiscitarnih družbenih odločitev lahko dobrodošel način neposrednega ljudskega odločanja, je tako postala nekakšen substitut za politiko, predvsem pa izraža veliko nezaupanje ljudi tako do politike kot do izvoljenih političnih predstavnikov ljudstva.
Nevarnost, ki se s tem pojavlja, je velika. Dober dokaz je sveži primer madžarskega populističnega diktatorja. Najprej si podrediš vse demokratične strukture družbe od parlamenta do medijev, potem pa ljudi na referendumu ne vprašaš, ali je prav, da niso pripravljeni pomagati revežem, ampak »ali res hočejo, da jim bo Bruselj določal kvote Nemadžarov«? Bistvo večine referendumov namreč ni racionalno, kaj šele strokovno premišljeno iskanje rešitev (kar je v množici vprašanih tako ali tako nesmiselno), ampak merjenje »občutka« ulice, s katerim je demagoško zelo lahko manipulirati.
Tudi zato je taka »neposredna demokracija« pri diktatorjih in vseh mogočih demagogih, ki jih mrgoli med novodobnimi evropskimi populističnimi voditelji, tako priljubljena. Samo v ponazoritev: Britanci so kot najstarejša evropska demokracija do pred kratkim (le kaj bi danes rekel Cameron) zavračali referendum kot nebritanskega in kot »instrument diktatorjev in demagogov«, Hitler pa je po »anšlusu« Avstrije izvedel plebiscit in ga, kot vemo, dobil. Tudi Slovenci bi se iz tega morda lahko kaj naučili.
