Tiskane izdaje
V tednu, ko se je zgodila svojevrstna, farsična dražba zavožene firme Delo Revije, smo dočakali tudi stališče novega vodstva Društva slovenskih novinarjev o dogajanju na do konca kaotičnem medijskem trgu v državi.
Z benevolentne plati je njihov zapis, ki je kljub dopustom prišel malce pozno, razumeti kot poziv k strnitvi žurnalističnih vrst proti agresivnemu politično-kapitalskemu naskoku na domače medije. Strnitvi tako tistih novinarjev, ki so se že strumno postavili na eno, drugorepubliško stran, kot vseh drugih - od bolj ali manj objektivnih in profesionalnih do emocionalno razgretih, navijaških, neprizadeto oportunističnih, apatičnih ali odkrito pišmeuhovskih.
Po drugi strani pa se ni mogoče znebiti zoprnega občutka, da je omenjeni stanovski poziv nekakšno vnaprejšnje defetistično priznanje poraza. Ko namreč Društvo uporabi izraze, kot »čakajo, da jim odnesejo še mizo in računalnik«, poslovi pa se s pomenljivim »Lahko noč in srečno!«, se človek nehote vpraša, komu je takšen zapis pravzaprav namenjen. Politiki? Gospodarstvu? Bančnikom? Neskrupuloznim lastnikom? Najširši javnosti? Ali kar vsem naštetim in za povrhu še novinarjem - raznorodni, na moč živopisani druščini levičarskih, sredinsko resnobnih, desničarskih, delavnih, lenih, pronicljivih, možgansko mrtvih, avantgardnih, svobodomiselnih, reakcionarnih, moralističnih, klerikalnih, celo shizofrenih posameznikov, ki se včasih ne zmorejo strinjati niti sami s seboj, kaj šele z drugače mislečimi, drugače razmišljajočimi in na drugačnih temeljih delujočimi sotrpini?
Naj je odgovor tak ali drugačen, tovrstni poziv je, žal, precej jalov. Od novega vodstva Društva, ki je bilo izvoljeno v natanko takšni homogeni in kompatibilni sestavi, kakršno je odločno zahtevalo, je pričakovati manj medlo, vsebinsko in operativno bolj izdelano stališče. In vsaj kakšno konkretno zamisel o tem, kako iz nastale medijske godlje, ki se sama ne bo razrešila ne pod to ne pod naslednjo ali katerokoli oblastjo; vsaka ima najraje pokorne, poslušne medije.
In ker je novo vodstvo Društva mlado, sveže in homogeno, bi tudi vsem drugim, manj svežim in kompatibilnim, morda lahko ponudilo še kakšno bolj radikalno zamisel. Denimo o samostojni vrtoglavi odškodninski tožbi proti vsaj nekaterim najbolj očitno brezvestnim »poslovnežem« in njihovim pomagačem, ki so v navezi s politiko in »njenimi« bankami »pokupili« že več uspešnih medijskih družb in jih ekspresno zapeljali v prepad ali na rob prepada. Ali o civilni tožbi proti sejalcem zmerljivk in žaljivk na račun medijev. Primerov je več kot dovolj, tarnanja nad njihovo bridko usodo prav tako, izvirnih zamisli o učinkoviti samoobrambi pa bore malo.
Če namreč pravna država vse od časov pragmatičnega doktorja Drnovška ne deluje, kakor bi morala, velja izkoristiti vsaj njene ostanke in poskusiti rešiti, kar se morda še rešiti da. Zaskrbljeni pozivi k povezovanju in združevanju nepovezljivega in nezdružljivega so streljanje v prazno.
Sploh ker se za zgledom osupljivo samozavestne akcije ni treba ozirati daleč. Dovolj je vsaj bežno spremljati marljive priprave resetirano resetirajočih snovalcev avtokratske druge republike, ki celo s svojim večkratno obtoženim in še precej večkrat na neresnici ujetim prvakom z vsemi topovi - od tvitov do groženj in tožb - ciljajo na sam vrh, višji od Triglava, računajoč, da bodo nazadnje zavzeli vsaj precej nižji vrh države.
Čas je za hitro, premišljeno in odločno ukrepanje. Udobni vlak cincamarinca je nepovratno odpeljal. Zdaj gre za biti ali ne biti.
