Na (svobodnem) trgu!

Vse, kar se dogaja s Kitajsko in njenim gospodarstvom, se preobrača v filozofsko vprašanje. Do zdaj smo cincali glede tega, ali ima lahko država z enostrankarsko ureditvijo svoboden trg. Zdaj pa si po tihem želimo, da bi druga gospodarska sila sveta potegnila uzde in zaustavila divjanje tržnih zakonitosti.

Potem ko je prejšnji mesec vlada v Pekingu posredovala na borzah, da bi ustavila padec vrednostnih papirjev in ohranila zaupanje ljudi v »kitajske sanje«, se je prejšnji teden odločila, da prisluhne trgu denarja in juan razvrednoti za dva odstotka. Zatem je pustila, da valuta še nekaj dni (skoraj) svobodno drsi navzdol. V primerjavi z ameriškim dolarjem je padla najniže v zadnjih štirih letih.

S tem smo prišli do temeljnega vprašanja dialektike: kolikšna rast je možna pred padcem? Kje je daoistična »zlata sredina«, na podlagi katere bi lahko vzpostavili ravnovesje med premeno in stabilnostjo, med veličastnostjo in šibkostjo ter med dekreti in svobodo?

Če so bili verujoči v svoboden trg zgroženi zaradi posredovanja države na borzi, pa bi bili lahko zadovoljni, da je politbiro Komunistične partije na široko odprl vrata svoje denarne trdnjave tržnemu vetru, ki je v dveh dneh odrezal štiri odstotke vrednosti juana.

Med prvimi se je oglasil Mednarodni denarni sklad, ki mu je bila poteza Narodne banke Kitajske deloma tudi namenjena. Z njo je zadovoljen, ker se Kitajska s tem približuje merilom, potrebnim za status »valute za svetovno rezervo«. Drugače povedano, Kitajska prihaja v ring, v katerem prevladujejo rothschildska pravila igre, kar je podobno boksu brez rokavic in blagohotnim udarcem pod pasom.

Viri pravijo, da nekateri v partijskem vrhu podpirajo nadaljnje razvrednotenje juana. Tudi za desetino. Ob tem bi si lahko mislili, da bo obojestransko prežemajoči »jin« (načelo teme in propada) v Applovi galaksiji lahko s svojim načelom »jang« (svetloba in rast) zaustavil ceneni Huawei ter druge »pametne« nosilce kitajskega tehnološkega prodora v širši svet.

Glavna motiva za razvrednotenje juana si vzajemno nasprotujeta. Prvi je oživitev izvoza oziroma kakor bi temu rekli Kitajci, »bao qi«, ohranjanje sedemodstotne stopnje gospodarske rasti, ki je potrebna za ustvarjanje novih delovnih mest. Drugi je višanje statusa kitajske valute v svetovni monetarni ureditvi, predvsem glede večjega poudarjanja trga kot določevalca njenega tečaja.

Še ena kitajska akrobacija torej. Običajno pričakujemo, da bodo njeni izvajalci tudi tokrat pristali na trdnih tleh.

Naučili smo se, kako razmišljati »globalno«, ne da bi se vprašali, kako filozofska dilema o avtokraciji in svobodi vpliva na malega človeka, pri katerem se vse začne in tudi konča. Vsi si želimo, da bi šla Kitajska naprej. Ko se namreč zatrese, padejo iz vitrine krhkega optimizma vsa upanja na boljšo prihodnost. Pa ne zato, ker bi varčevali v juanih, ampak ker ob kitajski zgodbi razmišljamo o filozofiji države, posameznika in svobode, ki jo je že zdavnaj pogoltnil trg.