Tiskane izdaje
Predsedniku države Borutu Pahorju je vendarle uspelo zapreti zadnje poglavje žalostne zgodbe o imenovanju novega vodstva Komisije za preprečevanje korupcije. Aprila imenovanemu predsedniku Borisu Štefanecu, ki se mu nikoli ni zdelo sporno, da je bil še tik pred imenovanjem član takrat najbolj vplivne stranke PS, kar je tudi gladko in brez sramu zamolčal, sta se pridružila nekdanja novinarka in nekdanji kriminalistični inšpektor in predavatelj; oba brez operativnih izkušenj pri pregonu korupcije.
Da bi bila farsa popolna, Pahor ni nikoli neposredno priznal, da bi lahko imenovanje neznanega odvetnika − novega predsednika KPK Štefaneca − s takšno neprimerno strankarsko popotnico gladko in brez pojasnila zavrnil. Posledice so že vidne: medtem ko je prejšnje vodstvo – predvsem zaradi Gorana Klemenčiča – uživalo veliko zaupanje javnosti, se je od imenovanja novega vodstva število prijav sumov korupcije zmanjšalo za polovico.
Kot da so ta nesrečna država in njeni prebivalci zdrknili na temno stran lune, kamor nikoli ne posije sonce, se pred njenimi očmi pravkar igra še ena farsa. Poslanec, ki ga raje ne bi omenjali, v ideološko verjetno najbolj razdeljeni evropski državi išče mandatarja narodne enotnosti. Za stabilnost države in narodov blagor, kakopak.
Pri tem ne vidi ali pa se spreneveda, da je postal predmet politične igrice zavlačevanja, po odzivih sodeč predsednika PS Zorana Jankovića, ki po fiasku na evropskih volitvah nujno potrebuje čas za strankarsko reorganizacijo. Čeprav mu – osumljenemu korupcije in v kazenskih postopkih – uspe nekoliko preložiti predčasne volitve, se razsuti levi sredini, predvsem zaradi popolnega sektaštva in egomanije, ne piše nič dobrega; mlade sile pa so še premlade, da bi na teh volitvah lahko ponudile zmagovalno politično alternativo.
