Na tihi dobravi

Proti koncu avgusta, v zatišju dopustov in počitnic, prihaja novica, da so se na mariborskem pokopališču Dobrava začela dela za ureditev pokopnega polja, v katerega bodo preneseni posmrtni ostanki žrtev iz Hude Jame pri Laškem. Posmrtni ostanki žrtev so bili odkriti 2009., ekonomska kriza, ki je načela državni proračun, je dostojno ureditev grobišča in pokop mrtvih precej zavrla. Minevala so leta, tragično usmrčeni so na nedopusten način postali tudi politično strelivo strank, ki so si z razpihovanjem te povojne tragedije poskušale zagotoviti politično prednost in oblast. Zgodovinarjem je medtem v glavnem uspelo preiskati, kakšen je bil obseg pomorov, kakšno število žrtev, kdo konkretno in kdaj točno je to počel ter kakšne so bile sistemske okoliščine tega morilskega dejanja.

Zgodovinar Mitja Ferenc je že leta 2011 za javnost povedal, da so v Hudi Jami posmrtni ostanki 773 trupel, v jašku pa je ostalo še 2500 trupel. Povedal je, da v zadevi ni šlo le za osebna in individualna maščevanja, temveč so iz dostopne dokumentacije ugotovili, da je šlo za strukturiran sistem likvidacije nasprotnikov. Jasno je bilo določeno, koga – tudi civiliste in otroke – je bilo treba likvidirati na samem kraju, koga pa poslati v ujetništvo. Povedal je, da v pobojih ni bila udeležena le jugoslovanska armada, kot se je na začetku govorilo, temveč da obstajajo zanesljivi podatki, da je vsaj del pobojev v Hudi Jami izvajala tudi slovenska Ozna in druge slovenske enote, kot tretja brigada Vojske državne varnosti, ki je bila vključena v divizijo Knoja.

Dostojni pokop mrtvih je civilizirano dejanje civilizirane družbe in civilizirane države. Na to sta že trideset let opozarjala zakonca Tine in Spomenka Hribar in zdi se, da je čas zrel, da se kaj takega lahko zgodi, ne da bi si tako dostojnost države (in družbe) olastninila in s tem onečastila kaka politična skupina ali stranka. Želje po tem je bilo namreč vse od osamosvojitve Slovenije čisto preveč in tovrstni politični apetiti po generalizaciji polpretekle zgodovine so imeli za posledico krč na drugi strani. Govorimo o strankah politične levice, ki si niso pustile podtakniti nediferencirane kontinuitete z zločinom, saj je odražal le del resnice o okoliščinah druge svetovne vojne in pri katerem, so poudarjale, ni bilo mogoče najti vrednot, ki jih zastopajo.

Država je za dokončno ureditev grobišča namenila 800.000 evrov, v zadnjih sedmih letih jih je bilo že porabljenih 578.000. A finančni del, se zdi, najbrž že doslej ni bil in v prihodnje ne bo največji del problema. Bolj pomembna bo simbolna umestitev tega dogodka (tako zločina kot nacionalnega odnosa do njega) v slovensko sedanjost. Onkraj dvoma je, da se bosta morala iz atavističnih interpretacij in ideološkega unovčevanja knojevskega zločina umakniti SDS in Cerkev, kajti doslej sta s svojim ideološkim instrumentarijem resnici o mrtvih naredila več škode kot koristi. Na drugi strani bo država na simbolni ravni morala zelo jasno pozicionirati ta knojevski zločin kot izločitvenega. Jasno mora sporočiti, da v Sloveniji nima domovinske pravice in pravice do častnega spomina nihče, ki je storil takšno dejanje.