Tiskane izdaje
Vsaj na simbolični ravni je slovensko-francosko strateško partnerstvo obrodilo sadove. Intenzivnost obiskov na najvišji ravni je neprimerljiva s katerim koli obdobjem po osamosvojitvi. Slovenija sredi hude krize obravnava Francijo kot zaveznika, ki na evropski ravni zagovarja blažjo politiko urejanja javnih financ, pripisuje veliko težo ohranjanju socialne države in vodi skupino članic območja evra, ki od stabilnega severa zahtevajo večjo solidarnost. A podobno kot Slovenija se raje odloča za višje davke kot boleče reze.
Čeprav je Francija z veliko brezposelnostjo, proračunskimi primanjkljaji in reformnim zastojem v eni od najhujših kriz po vojni, njena velika, pravzaprav mednarodna podjetja ostajajo zanimiva za Slovenijo kot investitorji. Poleg tega je privatizacija podjetij v državni lasti ob sanaciji bančnega sektorja in zmanjševanju proračunske luknje ključni del zahtevanega procesa slovenske normalizacije. Turneja vabljenja investitorjev je njegov sestavni del.
Tudi Francija, ki po izvolitvi socialista Françoisa Hollanda na evropskem odru le težko usklajuje interese z doktrinarno drugačno Nemčijo, na stari celini kuje nova zavezništva. Njeni diplomati priznavajo, da je pomen malih držav za Pariz postal večji, zato poskušajo z njimi utrditi vezi, ki so bile v prejšnjem obdobju razrahljane. Poleg tega skoraj popolnoma v skladu z željami Ljubljane vidijo Slovenijo kot most do širšega območja Balkana.
Turneja Bratuškove pred objavo izsledkov stresnih testov kot prelomnico v bitki s krizo utegne izzveneti v prazno, če Sloveniji ne bo uspelo odpraviti starih praks. Z reformami, urejanjem poslovnega okolja, stabilizacijo javnih financ. To so za investitorje ključne teme. Veljajo več kot velike besede. Le z globljim rezom na vseh področjih bi se izognili poti v izgubljeno desetletje. Tuje investicije so sicer neizogiben del tega procesa, a največja odgovornost za urejanje države je še vedno na slovenski strani.
