Na valovih dvojnosti

Yves Saint Laurent in Pierre Bergé sta dobro vedela, kdo je kdo v njunem paru – da enega ne bi bilo brez drugega. Pokojni Yves je imel pretanjen umetniški talent, Pierre ima izostreno poslovno žilico. Če se ne bi zavedala, kaj sta, in če ne bi bilo med njima ogromno čustvene naklonjenosti, bi se v zgodovino težko zapisala s prestižnim imperijem Yves Saint Laurent. Čvrsta ljubezen je vezivo uspešnih zgodb in posredi mora biti še nemalo modrosti.

Na začetku januarja so francoski kinematografi začeli predvajati dramo Yves Saint Laurent. Bolj malo v njej gre umetniško zelo po svoje, kajti bogati Francoz, poslovnež in mecen Pierre Bergé je bedel nad režisersko taktirko Jalila Lesperta – njegova navzočnost ali energija v filmu je očitna. V odlični igri Pierra Nineyja (Yves Saint Laurent) in Guillauma Gallienna (Pierre Bergé) se do globokega podkožja ne razgalja samo eden najbolj genialnih ljubezenskih in modno-poslovnih parov 20. stoletja, ampak se hkrati razkrivajo številne dvojnosti, prav tako privlačno-odbojne dualnosti. Z njimi se v svojih malih svetovih nekako spopada tudi vsakdo od nas; od nekdaj je tako.

Na primer: neizkušena mladost se podaja na področje, kjer se suvereno počuti zrelo življenjsko obdobje. Nadarjeni Yves ima leta 1957 (ko krene film) komaj 21 let, in vendar že prevzema na svoja pleča umetniško usodo slovite modne hiše preminulega Christiana Diorja. Drznost, pogum in estetska vizija mladeniča, doma iz Alžirije, se postavijo pokonci nejevernemu pariškemu miljeju, ki se noče in ne more zlahka odlepiti od starih in preverjenih vzorcev. Zato v svoji nizkotnosti, ki se prepleta z zagrenjeno vzvišenostjo, glasno dvomi o isti številki čevljev uveljavljenega predhodnika in manj znanega naslednika ... Toda sramežljivo-drzni genij brž da vetra kritikom, v njem je preveč posebnosti, da bi ga kaj ustavilo na izjemni poti. Tudi univerzalne moči ima v sebi čisto preobilo, da bi ga lahko požrla slaba volja zamejenega okolja. Življenjsko sopotništvo s »prizemljenim« Pierrom Bergéjem mu pozneje omogoči, da se svobodno spogleduje z malone nadzemskimi silami estetike. Svojo ustvarjalnost preizkuša do skrajnih robov, čeprav se v pogosto napornem dialogu dveh ljubimcev redno prepirata razum, ki dobro ve, in srce, ki močno čuti – drug drugemu nastavljata ogledala in vedno znova kakšno razbijeta. Notranje vrenje velikega kreativca se pač tepe z umirjenostjo spretnega poslovneža, brezpogojnost njune ljubezni se spet in spet ujame v past pogojev, nastavljeno vsepovsod. V obeh herojih tičita tudi uboga strahopetca, zato morata velikokrat klecniti, da bi lahko še naprej skupaj visoko letela. Pritlehnosti se dogajajo nad tlemi ...

Dvojnosti, o katerih se zdi, da nenehno drsimo iz ene v drugo, je v filmu o Yves Saint Laurentu tako kakor v življenju na sploh še nič koliko. Posredno se, med drugim, porajajo vprašanja: mar ne poskuša(mo svojih) zgrbančenih teles in zgubanih duš zaman kar naprej popravljati s krasnimi oblekami? Zakaj tolikokrat dopustimo, da strah pogloda pogum? Je res treba vztrajati v enem prostoru – intimnem, geografskem, poslovnem, prijateljskem ali kakšnem drugem –, ko pa nas mamijo še druga očarljiva okolja? Film kaže, denimo, kako hitro lahko potegne »rojenega« devičnika v razuzdanost – in vendar ostane po svoje za vedno čist. Namiguje, kako pogosto mora seksualnost preverjati svojo silo tudi v nasprotnem spolu ali pa v ljubezenskem trikotniku, in pove, kako drži kot pribito še mnogo več navideznih nasprotij. Da, brezmejna svoboda hrepeni po tiraniji zaprte kletke. Lepota se rada ogleduje v najbolj umazanih razmerjih. Realno nadvse uživa v globinah surrealnega, normalnost se spogleduje z norostjo in življenje vedno s smrtjo. Pravila narekujejo posebnosti, greh pa zapoveduje odpuščanje. Vselej potrebujemo drugega, da bi v vsej polnosti uresničili predvsem sebe. Mir ima svoj demonski nemir, ljubezen svoj obsesivni prezir. Tiranija denarja je blagodejna prostost. Skupaj pomeni tudi narazen, stik je vedno odmik. Brez močnega ozadja ni uspešnega ospredja. Sedanjost ne more biti zadovoljna s preteklostjo, zadovolji jo lahko komaj avantgardna prihodnost. Šele dokončno slovo enega naznanja v ljubezni večno vrnitev obeh ...

Izraz je pomemben. Yves Saint Laurent je dobro rekel: moda se spreminja, a slog ostaja. Vsakdo išče svoj stil, zavedno, na glas, ali bolj notranje, potiho, išče ga doma, v poklicu, garderobni omari, jeziku ..., povsod. Brezizraznosti se bojimo kot hudič križa. Seveda zmorejo samo karizmatični izbranci sklestiti z visokega neba dragocene posebnosti: postanejo ikone, ki so sposobne zamajati temelje sveta, medtem ko večino nosi bolj pri tleh; čeprav ne nujno na kaj manj razburkanih valovih dvojnosti.