Nadloga v Beli hiši

Ameriško-izraelska srečanja na vrhu so v zadnjih letih vselej nekaj posebnega. Pred televizijskimi kamerami ena sama prijaznost in kup oguljenih fraz. Barack Obama je vezi med državama na tokratnem srečanju v Beli hiši denimo znova označil za izjemne. Nič manj prijazen ni bil premier Benjamin Netanjahu, ki se je nenadoma znova spomnil na mir s sosedi in na palestinsko državo, čeprav je pred spomladanskimi parlamentarnimi volitvami vztrajno zatrjeval, da je proti njej ...

Spektakel za javnost torej, ki nima nič skupnega z realnostjo. Odnosi med ZDA in Izraelom so namreč tovrstnim fasadam navkljub slabi. Obama in Netanjahu se nista srečala več kot leto dni. Vse od lanske jeseni, ko je (neimenovanemu) visokemu predstavniku Obamove administracije dokončno prekipelo in je za ugledni Atlantic izjavil, da je Netanjahu pravzaprav en »kurji drek«. Washington se namreč po najboljših močeh trudi za mir s Palestinci in rešuje Izrael pred samomorilsko kolonizatorsko politiko, v zameno pa dobiva čisto ničlo. Samo težave. Ta nediplomatska izjava je v Izraelu povzročila pravi šok. Netanjahu je med letošnjim spomladanskim obiskom ZDA zato preprosto bojkotiral Baracka Obamo. Oglasil se je le v kongresu, kjer je znova, kot stara lajna, kričal o nujnosti napada na Teheran.

Postal je nadloga, ki ga v Washingtonu ne mara nobena administracija, že od Billa Clintona sem. Celo Georgeu Bushu se je priskutil. Predvsem zato, ker je zagovornik konfliktov in nikoli ne ponuja izhoda iz krize. Pravzaprav je strahopetec. Sam si, denimo, nikoli ne bi upal napasti Irana, kot so njegovi predhodniki to storili leta 1981 z udarcem po iraškem reaktorju v Osiraku ali leta 2007 po reaktorju v Siriji. V to igro je hotel povleči predvsem Američane, a mu ne Bush in ne Obama na srečo nista (več) nasedla.

Ugledni ameriški diplomat George Ball se je nekoč vprašal, kako obvarovati Izrael pred samim seboj. Na to vprašanje še danes ni pravega odgovora. Toda dati ga morajo predvsem Američani, ki so glavni krivci za popolnoma kontraproduktivno izraelsko ravnanje in trmasto vztrajanje pri svojem mesijanskem nacionalizmu in teritorialnem maksimalizmu, kot je nekoč dejala Golda Meir. Ameriški kongres je že dolgo nekakšno izraelsko okupirano območje. Zaradi izraelskega lobija je ameriška zunanja politika, ko gre za Bližnji vzhod, popolnoma izgubila kompas. Klasični primer so glasovanja v varnostnem svetu. Ko gre za obsodbo širjenja židovskih naselij na Zahodnem bregu, se ZDA zatečejo k vetu. S tem Washington pravzaprav glasuje proti lastni politiki, ki od Izraela sicer zahteva ustavitev gradnje ...

Za takšno stanje stvari torej ni vedno kriv le Izrael, ampak tudi ZDA. Stephen Walt, profesor mednarodnih odnosov na Harvardu, zato ponuja zelo preprost recept. V odnosih med ZDA in Izraelom je treba storiti konec tako imenovanim posebnim odnosom (politiki, ki nekritično podpira vsako izraelsko potezo, naj bo še tako neumna) in med državama spet vzpostaviti normalne odnose. S čistimi računi in kritičnim tehtanjem predvsem slabih odločitev. To bi bilo koristno za obe strani, za začetek pa gotovo najbolj Izraelu.