Nafta naša vsakdanja

Čeprav na črpalkah, kjer marljivo krmimo svoje jeklene konjičke, tega ni bilo zares opaziti, je v zadnjem času postalo letošnje rekordno znižanje cen črnega zlata ena od bolj vročih medijskih tem. Kdo zares vleče niti ter kdo so zmagovalci in poraženci tega, da se je cena soda nafte v zadnjih pol leta že skoraj prepolovila, se sprašujejo ekonomski analitiki. Je res, kar trdijo privrženci teorij zarot v največji svetovni proizvajalki nafte Rusiji, da gre za skupni projekt ZDA in Saudske Arabije (drugih dveh največjih proizvajalk), s katerim hočejo (spet) ekonomsko uničiti njihovo državo, ki se ji z vsakim dolarjem nižje cene soda proračun skrči za dve milijardi zelencev? Ali gre zgolj za saudski napad na ameriško pridobivanje nafte iz skrilavcev, ekološko sporno metodo, ki je dražja od tradicionalnega črpanja, a je zaradi visokih cen doživela v zadnjih letih pravo revolucijo? Ali je zadaj zgolj še en »sunitski« napad iz Saudske Arabije na »šiitski« Iran, kjer pravijo, da so sedanje cene »konspiracija proti muslimanskemu svetu«?

Manj ambiciozni komentatorji dogajanje povezujejo z osnovnimi zakonitostmi ponudbe in povpraševanja. Proizvodnja raste, skokovito v ZDA, povečuje pa se tudi v Rusiji in državah Opeca, ki se poskušajo iztrgati iz kriz. Po drugi strani pa se poraba bodisi manjša bodisi ne raste tako hitro, kakor so analitiki napovedovali – tako kot na Kitajskem, ki je v zadnjem času največ prispevala k globalni rasti potrošnje. Ta se bo naslednje leto po predvidevanjih Opeca še zmanjšala in padla na najnižjo raven od leta 2002. Edini racionalni odgovor tega kartela, ki še vedno pridela več kot tretjino svetovnega črnega zlata, bi bilo zmanjšanje proizvodnje. Ker na zadnjem srečanju konec novembra Opec tega ni storil, je »dejansko razpadel«, menijo nekateri analitiki. Od 12 članic bosta pri takšnih cenah nafte namreč samo dve državi, Katar in Kuvajt, uspeli napolniti načrtovana proračuna za naslednje leto. Luknjo v državni denarnici bodo imeli tudi v Riadu, kjer bi se po zdravi kmečki logiki tudi morali zavzeti za omejitev proizvodnje. A tam si tudi zato, ker imajo polne žepe, vsaj na krajši

rok lahko privoščijo sedanjo taktiko, s katero poskušajo, če že ne uničiti konkurenco, pa vsaj onemogočiti njeno vlaganje v nove projekte (na najdiščih pod skrilavci ali na daljnem severu), ki zaradi nizke cene energentov ne pokrivajo več velikih stroškov proizvodnje.

Če bo cena za sod res padla na 40 dolarjev, kakor svarijo v Teheranu, Venezueli grozi bankrot, v Nigeriji bodo vzniknili nasilni protesti, ogrožena bo prenova Iraka, Rusija se bo potopila v recesijo, itd., se kar vrstijo napovedi za naslednje leto. Analitiki se bojijo za usode držav in naftnih korporacij, o tem, kaj to pomeni za navadne smrtnike, pa ni veliko slišati. »Ljudje imajo veliko povedati o padcu cen nafte, kar je očitno slaba novica, če si proizvajalec,« je pred dnevi izjavil guverner avstralske centralne banke Glenn Stevens. »Dejansko pa so bile v zgodovini nizke cene nafte dobra novica za globalno ekonomijo. Po mojem je to, v celoti pogledano, dobra, ne pa slaba novica.« Za trenutno živeče človeštvo to morda res velja, saj so ameriški analitiki izračunali, da so letos »naftaši« globalni ekonomiji »podarili« več kot bilijon dolarjev stimulusa. Za nove generacije pa novica najbrž ni najboljša. Zgodovina je pokazala, da v času nizkih cen nafte tudi najbolj ekološko zavedni pozabijo, kako naša odvisnost od črnega zlata ne ubija nas, temveč naše potomce.