Nagrada za luknjo

V dneh, ko v državi preštevamo milijardne bančne luknje, je javnost dočakala še en dan resnice. Ustavno sodišče je odločilo, da je člen tako imenovanega Kramarjevega zakona, po katerem je država nekdanjemu šefu NLB Marjanu Kramarju za nazaj pobrala večino milijonske nagrade, neustaven.

Odločitev ustavnih sodnikov ni presenetljiva. Pa ne zato, ker smo jo v Delu neuradno že razkrili, ampak ker je voda na Kramarjev mlin tekla že na javni razpravi o tej presoji. Predstavnika državnega zbora, ki je zakon predlagal in sprejel, na njej sploh ni bilo, stroka pa je bila jasna: davčno breme mora biti vnaprej znano. Na možno ustavno spornost rešitve je že ob gasilskem sprejemanju zakona o dodatni obdavčitvi menedžerskih prejemkov opozarjala Zakonodajno-pravna služba DZ pa tudi pravna in davčna stroka. A da slika le ni črno-bela, dokazujejo tri ločena mnenja ustavnih sodnikov, ki se z večinsko odločitvijo ne strinjajo.

Ustavno sodišče se je očitno zavedalo občutljivosti te odločitve, zato je o njej javno razpravljalo, javna pa je bila tudi razglasitev odločitve. A za lansiranje takšne informacije si je izbralo najbolj neugoden čas, ko vsak dan poslušamo, da je v NLB največ slabih poslovnih odločitev, ki jih bomo zdaj plačali davkoplačevalci, nastalo prav v obdobju, ko je banko vodil Marjan Kramar. Davek na svojo nagrado je nasprotno dobro unovčil – zamudne obresti naj bi jo odebelile za tretjino.

Populistični ukrepi, ki so za nazaj disciplinirali prepogoltne menedžerje, so torej padli v vodo. Zdaj so na vrsti politika in pristojne institucije, da čim prej ugotovijo, kdo je kriv za izpuhtele bančne milijarde in neokusno visoke nagrade. Zelo nerodno bi bilo, če bi zaradi zamujenih zakonskih rokov tudi v zvezi s tem morali iskati sporne zakonske obvode.