Tiskane izdaje
Medtem ko je predsednik Xi Jinping v Buckinghamski palači izmenjeval lepe besede z britansko kraljico Elizabeto II., je v Pekingu zasedal komite za podelitev Konfucijeve nagrade za mir in sprejel odločitev, da bodo to alternativo Nobelovi nagradi podelili 91-letnemu Robertu Mugabeju. V tem trenutku se je zdelo, da sta to dve Kitajski.
Tista, ki jo je v Veliki Britaniji predstavljal Xi, se je prikazovala kot odprta proti zahodnemu svetu. Tista druga Kitajska, ki je nagrado za mir podelila Mugabeju, pa je izkazala svojo privrženost kontinuiteti diktatorstva. Priznanje je voditelju Zimbabveja podelila za njegovo »predanost gradnji politične in gospodarske ureditve države, za vseafriško delovanje in afriško neodvisnost«. Konfucijeva nagrada za mir je bila tako dodeljena borcu proti takšni svetovni ureditvi, kakršno je do nedavnega zastopala Velika Britanija. Xijev obisk v Londonu je pravzaprav predlog za preurejanje sveta. Kitajska ima idejo, kako bi se lahko to izpeljalo. Azijska sila že več kot dve desetletji poskuša Evropo prepričati, da se njeni zunanji politiki ni treba podrejati ameriški cenzuri in da mora stara celina čim prej ustvariti lastno identiteto, politično avtonomijo in strateški položaj.
Na koncu se je kitajsko vodstvo odločilo, da se bo do skupnega evropskega srca prebilo prek Velike Britanije. Če bo Xi Angleže in celo samo kraljico prepričal, da se jim ni treba bati Amerike, ko se spuščajo v veliko partnerstvo s Kitajsko, bi lahko postalo vse veliko lažje tudi v stikih z drugimi članicami EU, ki v odnosih do azijske sile vztrajno omahujejo med bližino in kritičnostjo, med večstransko privlačnostjo in dvomi o vsem, kar je kitajskega.
Zanimivo je, da se v trenutku, ko je sirska kriza dosegla svojo najbolj občutljivo točko, kitajski predsednik ni odločil poslati vojske, da bi pomagala Bašarju al Asadu. Sirskega predsednika je pustil, da odide na obisk v Moskvo, medtem ko je sam najprej obiskal Washington, zdaj pa še London. Sirija je bila med obema obiskoma ena od pomembnih tem. Vendar kitajska revizija svetovne ureditve ne vsebuje konfrontacije z Zahodom. Nagrada Mugabeju naj bi zgolj pokazala, koliko azijska sila nasprotuje »obarvanim revolucijam« na afriški in azijski celini ter da jih v resnici vidi kot nekakšno novo obliko kolonializma.
Lahko bi pomislili, da se je Kitajska vojaškemu posredovanju v Siriji odrekla predvsem zato, ker mu ni kos. Si pa želimo verjeti, da je pravi vzrok kitajska opredelitev za drugačno zasnovo novega sveta. Tistega, ki Vzhod in Zahod povezuje s svilnimi cestami in gospodarskimi mostovi. Zato je Xijevo bivanje v Buckinghamski palači pomembno sporočilo za preostalo Evropo. Skupaj gremo v prihodnost. In razmislimo o tem, ali je lahko demokratizacija pod določenimi pogoji enaka kolonizaciji, nato pa se trezne glave pogovorimo, kako bomo ukrepali v prihodnje. Za začetek se lahko lotimo gradnje jedrskih elektrarn in železniških prog.
