Najboljša zima bo – poletje
Brez tehničnega zasneževanja bi večino smučišč pri nas že zaprli.
Odpri galerijo
Ni več zime brez tehničnega zasneževanja. Foto Tadej Regent
Za dokaz o podnebnih spremembah ni treba čakati na ponavljajoče vzdihe zaradi obsežnega taljenja arktičnega ledu in grožnje dviga morske gladine. Dovolj bo bežno spremljanje delovanja slovenskih gorskih centrov in njihovega zoperstavljanja zelenim zimam.
Te niso več redka nezaželena atrakcija narave, ampak stanje najhladnejšega letnega časa pri nas, ki pa ga ne poznamo več takega, kakršen je bil nekoč. Zima sicer pokaže zobe, toda v celotnem koledarskem obdobju je zdaj milejša, začne se pozneje in konča prej, nadmorska meja snežne odeje se dviguje. Preverljivo dokazano.
Kako hitro se dogajajo naravne podnebne spremembe, je drugo vprašanje. Toda Slovenec srednjih let se bo gotovo spomnil, da je bila med križajevskim smučarskim razcvetom, ko bele strmine niso potrebovale enega samega snežnega topa, sleherna bela jasa mravljišče novih križajev. Danes sneg ni več zgolj sneg (če sploh je), ampak naravni sneg, umetni sneg, tehnični sneg in še kaj, ki ga naprave lahko bruhajo pri temperaturah nad lediščem. Nekateri naši največji gorski centri v zadnjih letih zagotavljajo najmanj polovico snega s tehničnim zasneževanjem. Brez tega človeškega posega v naravo ne bi več smučali od Pohorja do Kanina.
Bolje – s smučarskega vidika – ne bo. Najprej zaradi globalnega segrevanja, nato zaradi okoljevarstvene ozaveščenosti, saj se s postavljanjem smučarske infrastrukture posega v naravne procese. A se pri tem znajdemo v začaranem krogu, saj je turistični razvoj gorskih centrov neločljivo povezan z vedno novimi naložbami vanje.
Slovenija je tu odpovedala in razprodala veliko ugleda. Drage naložbe je prepustila upravljavcem smučišč, ki so se izzivov lotevali po svoje, a zaradi finančnih bremen nikoli celovito kot marsikje v soseščini. Država je (tudi tu) brez vizije, čeprav so multiplikativni učinki smučišč blagodejni za doline in posledično za državo.
Ni treba tekmovati z nepreglednimi kilometri smučišč svetovnih centrov iz osrčja Alp. Le svojo ciljno skupino je treba najti, saj tudi smučar že dolgo ni več samo smučar, ampak je tekmovalec, obseden rekreativec, povprečen smučar, smučar gurman, smučar za enkrat na leto ali smučarska družinica. Smučanje postaja le ena od dejavnosti v destinaciji, pestrost druge ponudbe pa je pravzaprav stranski produkt zelenih zim.
Slovenija ima zato kljub realni nevarnosti trajne transformacije bele v zeleno zimo še vedno dostojno priložnost za razcvet gorskih centrov v poslovnem smislu in trajnostni razvoj teh območij, ki že dolgo niso več odvisna samo od obdobja med začetkom in koncem zime. Vložek v zimo je torej tudi vložek v poletje, ko imajo gorski centri marsikje že večji obisk in tudi blažijo zunajsezonskost, ki traja najmanj četrtino leta.
Najbrž pa bo treba priznati, da bo seznam slovenskih smučišč v smislu podnebnih sprememb kmalu krajši.
Te niso več redka nezaželena atrakcija narave, ampak stanje najhladnejšega letnega časa pri nas, ki pa ga ne poznamo več takega, kakršen je bil nekoč. Zima sicer pokaže zobe, toda v celotnem koledarskem obdobju je zdaj milejša, začne se pozneje in konča prej, nadmorska meja snežne odeje se dviguje. Preverljivo dokazano.
Bolje – s smučarskega vidika – ne bo.
Kako hitro se dogajajo naravne podnebne spremembe, je drugo vprašanje. Toda Slovenec srednjih let se bo gotovo spomnil, da je bila med križajevskim smučarskim razcvetom, ko bele strmine niso potrebovale enega samega snežnega topa, sleherna bela jasa mravljišče novih križajev. Danes sneg ni več zgolj sneg (če sploh je), ampak naravni sneg, umetni sneg, tehnični sneg in še kaj, ki ga naprave lahko bruhajo pri temperaturah nad lediščem. Nekateri naši največji gorski centri v zadnjih letih zagotavljajo najmanj polovico snega s tehničnim zasneževanjem. Brez tega človeškega posega v naravo ne bi več smučali od Pohorja do Kanina.
Bolje – s smučarskega vidika – ne bo. Najprej zaradi globalnega segrevanja, nato zaradi okoljevarstvene ozaveščenosti, saj se s postavljanjem smučarske infrastrukture posega v naravne procese. A se pri tem znajdemo v začaranem krogu, saj je turistični razvoj gorskih centrov neločljivo povezan z vedno novimi naložbami vanje.
Kanin in Vogel sta edini večji smučišči, ki nimata infrastrukture za zasneževanje. Foto Voranc Vogel/Delo
Slovenija je tu odpovedala in razprodala veliko ugleda. Drage naložbe je prepustila upravljavcem smučišč, ki so se izzivov lotevali po svoje, a zaradi finančnih bremen nikoli celovito kot marsikje v soseščini. Država je (tudi tu) brez vizije, čeprav so multiplikativni učinki smučišč blagodejni za doline in posledično za državo.
Ni treba tekmovati z nepreglednimi kilometri smučišč svetovnih centrov iz osrčja Alp. Le svojo ciljno skupino je treba najti, saj tudi smučar že dolgo ni več samo smučar, ampak je tekmovalec, obseden rekreativec, povprečen smučar, smučar gurman, smučar za enkrat na leto ali smučarska družinica. Smučanje postaja le ena od dejavnosti v destinaciji, pestrost druge ponudbe pa je pravzaprav stranski produkt zelenih zim.
Slovenija ima zato kljub realni nevarnosti trajne transformacije bele v zeleno zimo še vedno dostojno priložnost za razcvet gorskih centrov v poslovnem smislu in trajnostni razvoj teh območij, ki že dolgo niso več odvisna samo od obdobja med začetkom in koncem zime. Vložek v zimo je torej tudi vložek v poletje, ko imajo gorski centri marsikje že večji obisk in tudi blažijo zunajsezonskost, ki traja najmanj četrtino leta.
Najbrž pa bo treba priznati, da bo seznam slovenskih smučišč v smislu podnebnih sprememb kmalu krajši.
