Napačna pot

Bil sem v Strasbourgu, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope z veliko večino glasov sprejela poročilo Švicarja Dicka Martyja o nečloveškem ravnanju z ljudmi in nezakoniti trgovini s človeškimi organi na Kosovu. A slišati je bilo tudi glasove proti. Najodločneje iz ust albanskega poslanca Shpetima Idrizija. S svojega poslanskega sedeža v Palais de l'Europe je kričal, da je to poročilo pravzaprav naperjeno proti Osvobodilni vojski Kosova (OVK), proti neodvisnemu Kosovu in tudi proti ZDA, ki so bile največji zagovornik Prištine. Prav zato je v Strasbourg takrat prinesel 260.000 podpisov ljudi, ki so bili proti takšnemu blatenju Kosova in njenih voditeljev ...

S podobnimi obtožbami se je moral ves čas spopadati tudi ameriški tožilec John Clint Williamson, ki je v imenu Evropske unije preiskoval dejstva, zapisana v poročilu švicarskega senatorja. Tudi Američan zdaj, dobra tri leta po Martyju, pravi, da so mnogi v Prištini njegovo početje razumeli kot napad na kosovski boj za neodvisnost in na OVK. Toda veliko prebivalcev Kosova se je v osvobodilni boj za samostojno državo, ki si jo Kosovo nedvomno zasluži, vključilo z najboljšimi nameni in so zato obsojali kriminalno početje svojih voditeljev. Nekateri med njimi so kljub nenehnemu ustrahovanju prič in tudi umorom zbrali pogum ter preiskovalcem povedali, kar vedo o tistih, ki so se odločili za napačno pot. Za zločine, za zlorabe in osebno okoriščanje.

Na tej točki se poročili Dicka Martyja (pred vstopom v politiko je bil tudi sam tožilec) in Johna Clinta Williamsona zlijeta v eno. Oba namreč poudarjata, da njuni preiskavi nikakor nista napad na Osvobodilno vojsko Kosova kot celoto. Niti ne gre za poročili, ki bi bili naperjeni proti albanskemu in kosovskemu narodu. Gre preprosto za dokumenta o teptanju človekovih pravic. Te so namreč temelj vsega. Tu se začne in konča demokracija. Tu se začne in konča pravna država.

Pravna država namreč vedno pomeni tudi nadzor nad početjem tistih, ki so jim ljudje zaupali vodenje osvobodilnega boja, na volitvah pa nato še oblast. Toda čeprav v sedanji Evropi ni države, ki ne bi (retorično) prisegala na vladavino prava in spoštovanje človekovih pravic, takšen nadzor ni po volji nikomur. Ne novi Evropi, ki je tako lahkomiselno nasedla ameriški vojni proti terorju (med njimi, žal, tudi Slovenija), ne najmlajši evropski državi, ki je svoj boj za neodvisnost nepremišljeno umazala s krvjo nedolžnih ljudi.

John Clint Williamson, ki izvrstno pozna Balkan, med drugim je bil soavtor obtožnice proti Slobodanu Miloševiću v Haagu, je to jasno zapisal. Na Kosovu so se med vojno in po njej dogajali zločini, ki se ne bi smeli: umori, izginotja, nezakoniti zapori na Kosovu in v Albaniji, likvidacije političnih nasprotnikov, uničevanje cerkva, in ne nazadnje etnično čiščenje Srbov in Romov južno od reke Ibar. V to početje so bili vpleteni vrhovi OVK in nekateri najvplivnejši kosovski politiki. A konkretnih imen – in obtožnic za njihovo početje – seveda še ni. Na mizo bodo prišla, ko bo začelo delovati posebno sodišče za zločine na Kosovu. Predvidoma na začetku prihodnjega leta.