Napad na schengen

Zgodba Ajuba el Kazanija, ki je konec prejšnjega tedna hotel izpeljati napad na vlaku Amsterdam–Bruselj–Pariz, je skoraj enaka, kot so zgodbe drugih storilcev podobnih dejanj.

Mladi Maročan je brez perspektive živel v revščini, nekaj časa je preživel v zaporu in se radikaliziral. Kot vsi drugi je po preselitvi v Evropo lahko svobodno potoval po schengenskem območju, iz države v državo. Zgolj pogum skupine potnikov na vlaku je preprečil, da se na stari celini ni zgodila še ena velika tragedija.

Tako kot v drugih primerih terorističnih napadov v zadnjih letih, denimo lani na Judovski muzej v Bruslju, takšni storilci povzročajo glavobol varnostnim organom. Niso povezani v mreže, ki bi lahko bile opazne, ampak delujejo bolj ali manj samostojno. Kot volkovi samotarji. Zgolj ena kalašnikovka v rokah džihadista lahko na kraju, kjer je zbranih veliko ljudi, povzroči krvavo morijo. Poleg tega varnostni organi članic v vse bolj povezani Evropi delujejo neusklajeno, zato je osumljenec, ki je v eni državi registriran kot tvegana oseba, lahko že v sosednji članici neopazen.

Po takšnih dogodkih politiki kar refleksno začnejo zagovarjati strožje varnostne ukrepe in posege v svoboščine, s katerimi naj bi učinkoviteje preprečevali napade. Tudi po drami na vlaku Thalys se je kolo zavrtelo. Najbolj odločni zahtevajo, da bi na mednarodnih hitrih vlakih, ki povezujejo velika evropska mesta in so v očeh skrajnežev menda privlačna tarča, uvedli enak nadzor potnikov in njihove prtljage, kot velja na letališčih. Drugi, denimo belgijski premier iz vrst liberalcev Charles Michel bi najraje kar spremenil schengenska pravila.

Tako bi na vlakih, ki vozijo med Brusljem in Parizom, veljal podoben režim nadzora kot na vlakih Eurostar, ki pod Rokavskim prelivom povezujejo celinsko Evropo z Londonom. Položaj je seveda drugačen, saj Britanija ni članica schengenskega območja. Da bi takšni pregledi lahko učinkoviteje preprečevali napade, je videti kot velika iluzija. Vsak storilec bi se nato namesto za napad na hitrem vlaku odločil za napad na podzemni železnici ali na regionalnih vlakih. To se je zgodilo med terorističnimi napadi v Madridu pred enajstimi leti.

Temeljit nadzor za varnost pred terorističnimi napadi na vlakih ni mogoč. Zgolj v Nemčiji vsak dan vlake Deutsche Bahn uporablja več kot sedem milijonov potnikov. V tamkajšnjem policijskem sindikatu opozarjajo, da še zdaleč ne bi mogli opravljati celovitega nadzora, tudi če bi se vsak od 40.000 zveznih policistov ukvarjal zgolj z varnostjo na vlakih. Zaradi nemoči pri spopadanju s takšnimi terorističnimi grožnjami se moramo Evropejci sprijazniti z dejstvom, da stoodstotne varnosti pred blazneži ni in je nikoli ne bo.

To sprijaznjenje je nujno, če hočemo obdržati svobodo življenja in potovanja, kakšno imamo v velikem delu Evrope. Bolj kot bitka z mlini na veter so smotrna prizadevanja za uspešnejšo integracijo mladih in njihov beg iz revščine, ki bi preprečeval radikalizacijo. Schengenski sistem, ki je po izbruhu begunske krize in zlomu dublinskih pravil o sprejemu azilantov že tako na udaru, pa ne bi smel postati grešni kozel za napake, ki so bile narejene na drugih področjih. Prave in tudi simbolične bodeče žice na mejah bi botrovale zatonu Evrope.