Narod si piše sodbo sam

Če volivci, ko se odloča o oblasti na nacionalni ravni, še vklopijo razum in izstavijo račun, pa se na lokalni ravni vsakokrat brutalno razgali vse tisto neprijetno, kar nam je že pred desetletji v svojih delih razgrnil Ivan Cankar. Slednji tudi po tokratnih lokalnih volitvah še naprej ostaja naš najboljši politični analitik in pronicljivi poznavalec narodove substance. Kaj je volivce gnalo, da so namesto sprememb vnovič podprli politično patologijo, je vprašanje, ki si ga moramo postaviti. Ne glede na obrabljen rek, da imajo volivci zmeraj prav.

Meščani so, če vzamemo najpomembnejši državni trojec, izglasovali nekakšno novo »tretjo razvojno os«, ki sega od obale prek glavnega mesta do štajerske prestolnice. Prva sta si župana že izvolila, v Mariboru pa je popolnoma vseeno, kdo bo zmagal, ker bo rezultat, tako kot v Kopru in Ljubljani, enak: lokalni Divji zahod. Ki mu niti mediji, kaj šele državne institucije, ki preiskujejo njihove grehe, razgaljajo koruptivne hobotnice in povsem jasno kažejo na zlorabo javnega denarja, (še) ne pridemo do živega. Volivci so jim tokrat dobesedno podelili nov mandat za nadaljevanje šerifovanja.

S tem se vračamo k vprašanju – zakaj? Darilca, kakor so prenovljeno središče, pet palm ali virtualna tovarna baterij, očitno veljajo več kot etika, skrbno ravnanje z javnim denarjem, zaposlovanje najboljših in resnična skrb za mesto, občino, vas. Največje razočaranje pa je nedvomno Maribor. V drugi krog so volivci povabili skorumpiranega nekdanjega župana, ki so ga desettisoči odstavili lani, z njim pa se bo pomeril človek, ki ga nespodobno posnema.

Dejstvo, da je velika večina volivcev ostala doma, mračno sliko lokalnih volitev sicer deloma popravlja. Sporočilo večine pa je jasno: med ponudbo nismo našli nič zaupanja vrednega. Logična posledica tega je hudo zavožena volilna nedelja.