Naš zločin

Skupina somalskih, eritrejskih, etiopskih in egiptovskih migrantov in beguncev je po do zdaj znanih podatkih minuli petek iz bližine libijsko-egiptovske meje izplula proti Lampedusi oziroma Siciliji. Z dvema malima čolnoma so krenili proti odprtemu morju, potem pa se je na enem izmed njih, kako značilno, »pokvaril« motor. Čolna sta se ustavila, tihotapci pa so utrujenim potnikom na poti proti obljubljeni deželi dejali, da jih bodo »preselili« na manjšo ladjo in z njo nadaljevali pot proti italijanskim otokom. V dveh čolnih je bilo okoli 240 ljudi. Na tihotapski ladji, ki je čakala na vkrcanje novih potnikov, jih je že bilo najmanj tristo. Ladja se je približala čolnom, iz katerih so se begunci in migranti, vsi le na eno stran, vzpeli na že tako ali tako preobremenjeno plovilo. Ladja se je nagnila in nato prevrnila skupaj z okoli 540 ljudmi.

Preživelo jih je enainštirideset. Rešila jih je filipinska tovorna ladja in jih odpeljala v grško pristanišče Kavala, kjer so lokalne oblasti preživele priče še enega zločina proti človeštvu, ki se pred našimi široko zaprtimi očmi dogaja v Sredozemlju, modernemu množičnemu grobišču, namestile na mestni stadion. Ko travmatizirani begunci in migranti, ki so na poti proti odrešitvi obiskali vse kroge pekla, ugotovili, da jih bodo filipinski mornarji izkrcali v Grčijo, so zelo dobro vedeli kaj to pomeni – deportacija domov v vojno, uničenje, revščino in popolno brezperspektivnost. V čim krajšem možnem času. Zato se po neopisljivi tragediji, v kateri so številni izgubili svojo najbližje, s katerimi so skupaj krenili proti svetlobi, najprej sploh niso hoteli izkrcati. V Grčijo, ki jo je Evropska unija spremenila v človeško deponijo vseh svojih »napak«, se ne beži; iz Grčije se beži.

Ko so preživeli Afričani točno leto dni potem, ko je pred obalami Lampeduse umrlo osemsto ljudi, vendarle stopili na kopno, je bila njihova usoda zapečatena. Za vrat so jih zagrabile klešče nehumano evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike, platforme velikega zločina proti človeštvu, v katerem je od leta 2000 do danes v Sredozemlju umrlo najmanj 25.000 ljudi.

Da, to je tudi naš zločin. Ravno slovenska vlada je bila tista, ki si je zaradi notranje-političnega oportunizma in notoričnega manka empatije (dvojni primer: Grčija!) tako intenzivno prizadevala za zaprtje makedonsko-grške meje in s tem za zaprtje tako imenovane balkanske begunske poti, preko katere je v lanskem letu v Evropsko unijo vstopila večina beguncev in migrantov. Ironično je, da je bila ta pot kljub stotinam izgubljenih življenje najbolj varna od vseh, ki so jih ljudje na begu imeli na voljo. Ko je Evropa na bazarju človeške tragedije sklenila pakt s Turčijo, so bili tako begunci kot tihotapci prisiljeni iskati nove poti, številni pa so se »preusmerili« proti starim in bistveno bolj nevarnim potem, ki iz Libije (in vse bolj tudi iz Egipta) vodijo proti južni Italiji.

Evropa, ki je pomagala razkosati Bližnji vzhod in Severno Afriko, zdaj v Libijo pošilja svoje vojake, v ožini med grškimi otoki in turško ladjo pa plujejo Natove vojaške ladje.

Vojna proti beguncem in migrantom je v polnem zamahu.