Tiskane izdaje
Obstajajo tri osnovna izhodišča. Prvo zastopajo zagovorniki teze, da je vsaka olimpijska kolajna vredna enako, ne glede na to, v kateri panogi se zgodi, kakšna je v njej konkurenca in kako odmevna je. Seveda je z vidika športnika vsaka enakovredna, na olimpijskih igrah pač ni »švercanja«, povsod je konkurenca močna, vsak, ki je prišel na zmagovalni oder, je delal trdo in življenje podredil temu cilju, pa naj gre za sabljača ali šprinterja na 100 metrov.
Vseeno pa takšno deduktivno razmišljanje hitro naleti na čeri. Antiteza pravi, da vsako zlato pač nima enakega sijaja. Navkljub uspehom na tatamiju, brzicah in odprtem morju je škoda, ker Slovenija nima več šampionov v atletiki in plavanju, nosilnih stebrih iger pod petimi krogi, pa v gimnastiki, da ne govorimo o veslanju, ki je celo ostalo brez olimpijskega čolna. Nekatere panoge so globalne, z drugimi se ukvarja zgolj nekaj držav in za marsikoga je 10. mesto kolesarja Rogliča celo največji slovenski podvig v Riu.
Slovenci si ne moremo pomagati, hrepenimo po prepoznavnosti v svetu. Ko tukaj komu razložiš, da ima majhna dežela pod Alpami že štiri kolajne, dobiš kvečjemu odgovor: »Aha, bravo!« S tem sogovornik skrije zagato, ker je prvič slišal za Tino, Ano, Petra in Vasilija. Švicarski kolega s tem nima težav, vsi vedo, kaj je na kronometru storil Cancellara, tudi ne Južnoafričani, potem ko je van Niekerk postavil nov mejnik v teku na krog.
Primerjavo otežuje spoznanje, da za nekatere panoge OI sploh niso vrhunec štiriletnega obdobja, denimo v nogometu, golfu, tenisu, tudi kolesarstvu. V vsaki državi pa na šport spet gledajo drugače. Gostitelji bi zmago v skoku ob palici takoj prepustili favoritu Lavillenieju, če bi se le izvajanje 11-metrovk v polfinalu ženskega turnirja v nogometu razpletlo drugače, zlato v odbojki na mivki pa prekaša vse. Za večino Američanov pa so tukaj samo Phelps, Serena, košarkarji in še jamajški »sorodnik« Bolt za povrh.
Le kdo se še spomni Virginie Thrasher, prve zmagovalke z zračno puško? Medtem smo Slovenci prisiljeni za vsakega našega športnika, ki izstopi iz povprečja, graditi večjo ali manjšo kapelico, kot rečemo v žargonu. Najdejo se tudi ciniki, ki samo zamahnejo z roko, saj so zanje verodostojne le gole številke: športnik je dober toliko, kolikor zasluži. No, potemtakem je Hercogova, ki je izpadla po uri tenisa, naša najboljša športnica na igrah pod sladkorno štruco. In Phelps kljub 23 zlatim kolajnam ne seže niti do kolen Neymarju … Ne bo šlo.
Sinteza vseh teh izhodišč v nepotešljivi potrebi po vrednotenju kolajn bi lahko bilo spoznanje, da univerzalne resnice ni. Vsake oči imajo svojega malarja. Meni bi bilo v največje zadoščenje, če bi Slovenija dobila prvo tudi v kolektivnem športu. Pristransko?
